VSL sklep Cpg 1121/98

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem dleu (2. točka izreka) potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov in ustavilo postopek ter odločilo, da mora tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške.

Zoper sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da je predmetni poslovni prostor izpraznila na podlagi izvensodnega sporazuma s tožečo stranko, po katerem se je slednja odpovedala povrnitvi pravdnih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Ker toženec v pritožbi ni navedel, zoper kateri del sklepa se pritožuje, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 365. čl.

Zakona o pravdnem postopku (ZPP) štelo, da se pritožuje zoper odločitev o stroških (2. točka izreka sklepa), saj v tem delu v postopku ni uspel.

Toženi stranki sta bila umik tožbe ter zahtevek za povračilo stroškov tožeče stranke vročena in tožena je dne 11.5.1998 odgovorila, da ni pripravljena nositi stroškov postopka, ker je poslovni prostor izpraznila na podlagi izvensodnega sporazuma s tožečo stranko. V 1. odst. 496.a čl. ZPP je določeno, da je možno v gospodarskih sporih navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v primeru, če pritožnik verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Toženec v pritožbi sploh ne zatrjuje, da dejstva, da je bila z izvensodnim sporazumom dogovorjena odpoved stroškom s strani tožeče stranke, brez svoje krivde ni mogel uveljavljati do konca glavne obravnave, zato te navedbe kot nedovoljene pritožbene novote pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

Nadalje je sodišče druge stopnje v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Tožena je nasprotovala tožnikovemu zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov, vendar ni navedla razlogov, zakaj naj ne bi bila dolžna povrniti teh stroškov. Prvi odstavek 158. čl. ZPP določa, da mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki njene pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Navedeno določilo pomeni, da je tožnik v primeru toženčeve izpolnitve dolžan umakniti tožbo, da se preprečijo morebitni nadaljnji stroški. Pač pa je upravičen do povrnitve stroškov, nastalih pred toženčevo izpolnitvijo zahtevka, saj je toženec s svojo izpolnitvijo v bistvu pripoznal tožnikov zahtevek. Tako je določbe 158. čl. ZPP potrebno obravnavati kot specifično obliko krivdnega načela povrnitve stroškov (prim. 156. čl. ZPP) v povezavi z načelom uspeha (prim. 154. čl. ZPP). Toženec je zahtevek izpolnil skoraj pol leta po izdaji naloga za izpraznitev prostorov, zato je bil tožnikov zahtevek ob vložitvi predloga za izdajo naloga za izpraznitev poslovnih prostorov utemeljen, pri čemer ni relevantno, ali je toženec zahtevek izpolnil na podlagi sporazuma s tožečo stranko ali na lastno pobudo. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik izpolnil vse pogoje iz 1. odst. 158. čl. ZPP za ugoditev zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov, kar je materialnopravno pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, čeprav se v obrazložitvi ni izrecno sklicevalo na določila 158. čl. ZPP.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delupotrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. čl. ZPP).