VSK sklep II Cpg 89/2005

Pritožba upnika se zavrne in se p o t r d i izpodbijani
sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o

izvršbi, opr.št. Ig 2005/00021 z dne 10.3.2005, razveljavilo

v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, to je v 2.

točki izreka; 2.) sklenilo, da bo o zahtevku in stroških

odločeno v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi

Gorici. V obrazložitvi je navedlo, da je zoper sklep o

izvršbi dolžnik vložil obrazložen ugovor.

Proti navedenemu sklepu je upnik vložil pritožbo, v kateri

opozarja, da dolžnik utemeljuje svoj ugovor na dejstvu, da

blaga ni prevzel. 2. odst. 61. čl. ZIZ dovoljuje ugovor

zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine le, če

je takšno dejstvo nastopilo šele po izdaji sklepa o izvršbi.

Ker v tem primeru očitno ne gre za takšno dejstvo, saj bi

dolžnik moral ugovarjati v roku, določenem za reklamacijo,

če blaga resnično ni prejel. V ugovoru dolžnika drži le

dejstvo, da je dolžnik upniku zaradi njegovega "slovesa"

moral plačevati avansno. Drugi del resnice je, da je

izkoristil redni letni dopust upnikovega komercialista in s

prevaro na goljufivi način prišel do blaga, ki ga je na

podlagi naročila komercialista pripravil za tega kupca

kooperant Ž.P. s.p.. Upnik prilaga predračun za naročeno in

prevzeto, toda neplačano blago. Iz listinskih dokazov

nedvomno izhaja, da obstaja dolg dolžnika ter da je ugovor

dolžnika zoper izvršbo na podlagi verodostojne listine

neutemeljen, kot tudi na podlagi tega izdani sklep o

razveljavitvi sklepa o izvršbi.

Pritožba upnika ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi

verodostojne listine, pri kateri po 2. odst. 61. čl. Zakona

o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) velja, da je ugovor zoper

izdani sklep o izvršbi (v delu, s katerim je dolžniku

naloženo, da poravna terjatev) obrazložen, če dolžnik v njem

navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predlaga

dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v

ugovoru (upnik sicer v pritožbi zastopa napačno stališče,

češ da naj bi bil ugovor zoper sklep o izvršbi dovoljen le,

če je dejstvo, ki se v njem zatrjuje, nastopilo šele po

izdaji sklepa o izvršbi - slednje sicer velja za ugovor po

izteku roka po 56. čl. ZIZ, v obravnavanem primeru pa je šlo

za "redni" ugovor zoper sklep o izvršbi). Pri tem pa morajo

biti v ugovoru zatrjevana in dokazno podprta dejstva takšna,

da bi v sledeči pravdi privedla do zavrnitve tožbenega

zahtevka, če bi se izkazala za resnična.

V obravnavanem primeru uveljavlja upnik od dolžnika plačilo

dobavljenega mu blaga (letev) po računu št. -1531 z dne

10.8.2004. Zatrjuje torej obstoj prodajne pogodbe, sklenjene

z dolžnikom (435. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), katero

je sam izpolnil (dolžniku dobavil blago), ni pa svojega dela

obveznosti (plačila kupnine) izpolnil dolžnik. V ugovoru

zoper sklep o izvršbi dolžnik trdi, da blaga ni prejel in da

ni upnik predložil nobenega dokumenta, ki bi potrjeval

prevzem blaga z njegove strani. S takšnimi trditvami zanika

obstoj poslovnega razmerja z upnikom in v tej fazi postopka

takšna trditev zadošča za to, da je njegov ugovor bilo

mogoče šteti za obraloženega in zato utemeljenega, saj je

dokazno breme za obstoj poslovnega razmerja na upniku. Z

izpodbijanim sklepom pa se je obravnavana zadeva iz

izvršilne prevesila v pravdno, ko bo sodišče šele

ugotavljalo obstoj dejstev, zatrjevanih s strani obeh strank

in bo po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, ali je

poslovno razmerje med njima dejansko obstajalo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v

zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo upnika zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.