VSK sodba I Cp 686/2004

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je del hodnika, ki je pred vhodom v stanovanje tožencev v K., površine približno 4 m2 in je v načrtu o etažni delitvi hiše označen z modro barvo in s št. E 2-8, skupni prostor stanovanjskega objekta K., stoječega na parc.št. 540/2 k.o. K., kar je toženec dolžan priznati in izstaviti listino za vknjižbo tega prostora v zemljiški knjigi kot skupnega, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, ker bo sicer pravnomočna sodba nadomestila tako listino pod izvršbo in je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da odstrani pregrado in vrata, s katero je ločil ta sporni del hodnika in ga priključil k svojemu stanovanju, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe pod izvršbo. V posledici neuspeha v pravdi je sodišče tožnikom naložilo, da nerazdelno povrnejo tožencu 88.273,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz izvedenih dokazov sledi kot nesporno, da predstavlja sporno površino del hodnika v stanovanjski hiši, saj tudi toženec v odgovoru na tožbo navaja, da je ta del hodnika prejšnja najemnica njegovega stanovanja ločila od ostalega dela hodnika z zaveso in ga uporabljala, sam pa je kasneje namesto zavese postavil vrata in ta del hodnika priključil k svojemu stanovanju. Če je bila površina hodnik, je to nesporno skupni prostor stanovanjske hiše in torej v solasti etažnih lastnikov. Z uporabo skupnega prostora ali dela skupnega prostora ni bilo mogoče pridobiti stanovanjske pravice na tem skupnem prostoru. Podlaga za nakup stanovanja v fazi lastninjenja stanovanj po Stanovanjskem zakonu je bila prav stanovanjska pravica. Imetnik stanovanjske pravice je lahko odkupil le prostore, na katerih je stanovanjsko pravico imel. Toženec je torej kupil stanovanje brez hodnika, kar izhaja iz pogodbe. Tudi če bi bilo v njegovi pogodbi izrecno zapisano, da je kupil tudi sporno površino hodnika, to ne bi bilo veljavno, to ne more vezati tožnikov, saj je toženec vedno vedel, da gre za del hodnika, ki je skupen. Zato se tudi ne bi mogel sklicevati na podatke zemljiške knjige. Načrt etažne delitve pa je bil narejen šele leta 2000 in tedaj je res prikazano, da sporna površina predstavlja del toženčevega stanovanja, toda načrt etaže delitve ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice in spremembo obstoječega lastninskega stanja. Sicer pa dogovori toženca z občino kot prodajalcem glede tega skupnega hodnika tožnikov ne vežejo. Zato zahtevajo vzpostavitev prejšnjega stanja, izbris izvršenega vpisa. To je tisto, kar zahtevajo tožniki v tej pravdi. Priglašajo pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec kupil stanovanje v večstanovanjski stavbi, s pripadajočo kletjo, v letu 1993, kot bivši imetnik stanovanjske pravice, v skupni izmeri 95,68 m2. Leta 2000 sta toženec in prodajalec, Mestna občina K., sklenila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja in ugotovila, da površina znaša 0,57 m2 manj (sporna klet pa meri približno 4 m2), tedaj je bil izdelan tudi načrt etažne delitve. Toženec se je vknjižil v zemljiški knjigi kot etažni lastnik in je sporna klet sestavni del njegovega stanovanja. Trditve v pritožbi, da ni kupil toženec tudi spornega dela kleti, v zbranih dokazih nimajo opore, sodišče prve stopnje jih je celovito ocenilo, in tega pritožba zgolj z negiranjem ne more ovreči. Temelj za pridobitev je bila kupna pogodba in ne načrt etažne delitve. Tožniki torej niso lastniki, saj kleti (oziroma kot sami trdijo, dela hodnika) niso kupili, kupil jo je toženec. Če bi bil sporni del kleti pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS št. 18/91 s spremembami) res skupni prostor, bi imeli imetniki stanovanjske pravice na posameznih stanovanjih na njem skupno pravico uporabe in po uveljavitvi SZ lastniki (tožniki in toženec) solastninsko pravico (8.čl. SZ). Toda kupna pogodba, ki jo je sklenil toženec glede spornega dela hodnika oziroma kleti, obstoji in zato vzpostavlja glede sporne kleti navzven razvidne pravne odnose, ki izvirajo iz te pogodbe, dvostranskega posla, na njeni podlagi pa se je toženec vknjižil kot lastnik. Po privatizacijskih določbah SZ lastnik seveda skupnega prostora ali dela ne bi mogel prodati le enemu imetniku, taka pogodba bi lahko bila nična, ker skupni prostor ni v samostojnem pravnem prometu, deli usodo pravnega prometa s stanovanji. Toda glede tega vprašanja (ničnost, na kar meri tudi podlaga tožbe - prodaja stvari izven pravnega prometa in bi posledica bila neučinkovanje vknjižbe glede dela kleti), se ni moglo sodišče prve stopnje opredeliti (na to pazi tudi po uradni dolžnosti) že zato, ker tožba ni uperjena zoper obe pogodbeni stranki, ki sta glede tega materialnopravnega vprašanja lahko le enotna in nujna sospornika (196.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V izpodbijani sodbi je torej materialno pravo glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabljeno in pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo (350.čl. ZPP), pritožba pa tega pritožbenega razloga ne konkretizira. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).