VSM sodba III Cp 1479/2006

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu mora toženka plačevati

preživnino v mesečnem znesku 70.000,00 SIT od dneva vložitve tožbe do

plačila in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v

bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu v naprej, v

primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega

posameznega obroka do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožnik

toženki povrniti pravdne stroške v znesku 57.550,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 10.03.2000 do plačila.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo

tožnik po svojem pooblaščencu. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga

bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in

odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in

popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo

materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato

pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve

stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

Razlogi sodbe niso v nasprotju sami s seboj niti z izvedenimi dokazi.

Sodišče prve stopnje ne ugotavlja, da naj bi bil tožnik absolvent in

si je sam kriv, da še ni diplomiral, temveč ugotavlja, da mu je

31.12.2005 potekel absolventski staž in se tako ne šteje več, da se

redno šola. Ugotovilo je še, da ima tožnik opravljene vse izpite, ne

pa tudi diplome. Tožnik se je redno šolal do 31.12.2005 in dotlej so

ga bili starši tudi dolžni preživljati (drugi odstavek 123. člena

Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). S

01.06.2006 pa je njihova zakonska preživninska obveznost ugasnila.

Zgolj vpis na drugo fakulteto, kakor pravilno zaključuje sodišče prve

stopnje kot njegov nadaljnji ali dopolnilni ali drugačen študij, pa

toženke k njegovemu preživljanju ne veže več.

Z doslej obravnavanimi zaključki sodišča prve stopnje ni v nasprotju

ugotovitev, da je toženka plačala dovolj preživnine v letu 2005 in

2006. Toženka je bila zavezana k plačevanju preživnine do konca leta

2005 in je v tem času tožniku tudi nakazovala zneske in sicer

februarja 2005 35.000,00 SIT, marca 2005 35.000,00 SIT, aprila 2005

53.750,00 SIT, maja 2005 35.000,00 SIT, junija 2005 50.000,00 SIT,

julija 2005 70.000,00 SIT in nato do konca leta 2005 ter januarja

2006 vsak mesec po 50.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno

sodišča prve stopnje, da je toženka svojo preživninsko obveznost do

tožnika s tem izpolnila in da so zahteve tožnika nad tem zneskom

pretirane. Pri tem pa tudi ni mogoče prezreti, da tožnik le pavšalno

navaja svoje potrebe in za njihovo ugotovitev ni predložil nobenega

dokaza, čeprav je dokazno breme na njegovi strani (212. člen Zakona o

pravdnem postopku - ZPP).

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem

preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb

postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154.

in prvega odstavka 165. člena ZPP.