VSL sodba I Cpg 426/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek zaradi plačila glavnice 1.248.635,00 SIT in pravdnih

stroškov 30.600,00 SIT ter zamudnih obresti (1. točka izreka). Tožeči

stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini

288.960,00 SIT z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala

je pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da ji

pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugim

sodnikom.

Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka, ki je pritožbo prejela dne 5.4.2004, nanjo ni

odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ni uspela izpodbiti ocene sodišča prve stopnje, da tistega

kar je plačala na podlagi Pogodbe z dne 5.5.1998 (A2, v nadaljevanju

pogodba), ni upravičena zahtevati nazaj, ker izhaja iz zmotnega

stališča, da je sodišče prve stopnje spregledalo pomembno dejstvo, da

je sporna pogodba o leasingu avtomobila, zaradi kraje, to je razloga,

ki ni bil v sferi pravdnih strank, dne 15.8.1998 prenehala veljati.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ni

upoštevalo zastopanega stališča tožeče stranke o tem, da je pogodba o

leasingu prenehala na podlagi dejstva, da tožeča stranka spornega

avtomobila kot predmeta leasinga ni mogla več uporabljati (IX. točka

tožbenih navedb v pripravljalni vlogi z dne 8.10.2001). Take

zatrjevane posledice pogodbeni stranki nista v naprej predvideli s

pogodbo, niti ne izhajajo iz splošnih pogojev pogodbe o leasingu

vozila št. SP 01/96 (B3). V konkretnem primeru pa po oceni

pritožbenega sodišča ne pride v poštev uporaba določila 598. člena

ZOR o prenehanju zakupa po samem zakonu, ker kraje ni mogoče

subsumirati pod zakonsko dikcijo uničenja stvari zaradi kakšnega

primera višje sile (primerjaj tudi VSL, sklep I Cpg 663/98). Ker je

tožeča stranka izhajala iz zmotnega materialnopravnega stališča, da

je pogodba nehala veljati, so posledično zmotni tudi njeni razlogi o

posledicah razveze pogodbe. Pritožbeno sodišče zavrača kot

nesprejemljivo smiselno izraženo stališče tožeče stranke, da je

zaradi kraje avtomobila leasing pogodbeno razmerje spremenjeno v

najemno razmerje. Za tako spremembo pogodbe bi bila potrebna

privolitev tožene stranke, ki pa je tožeča stranka ni izkazala. Zato

za konkretni spor ni relevantno iz česa je sestavljen leasing obrok

in so tudi neutemeljeni njeni pritožbeni očitki sodišču prve stopnje,

da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo števila

prevoženih kilometrov in stroškov, ki jih je bila po pogodbi dolžna

plačati tožeča stranka. Nepomembno je tudi vprašanje vrednosti

avtomobila ob izteku leasing pogodbe, zato pritožbeno sodišče ni

presojalo pritožbenih trditev o tem, da je sodišče prve stopnje

nekritično sledilo mnenju izvedenke finančne stroke. Neutemeljen pa

je tudi pritožbeni očitek, da dejansko stanje ni popolno raziskano,

ker sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov z izvedencem

avtomobilske stroke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da

tožeča stranka tudi za uspešno uveljavitev terjatve na podlagi

odškodninske odgovornosti tožeče stranke ni izkazala vseh zakonskih

pogojev. Ugotovilo je tudi, da je tožeča stranka s pogodbo prevzela

vse rizike, razen rizika popolnega uničenja vozila, zaradi česar ni

podlage za odškodninsko odgovornost tožeče stranke zaradi kraje. Teh

razlogov tožeča stranka s pritožbo tudi izrecno ne izpodbija. Vztraja

pa pri stališču, da je terjatev utemeljena na podlagi neupravičene

obogatitve, ker je tožena stranka prejela tako zavarovalnino iz kasko

zavarovanja kot sporni znesek, ki predstavlja lastninski delež

plačanega pologa in plačanih treh obrokov. Pritožbeno sodišče

pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prejela

polog in leasing obroke od tožeče stranke na podlagi pogodbe. Ker

pogodba ni prenehala, tudi ni odpadla podlaga, na kateri je plačilo

prejela, zato niso izpolnjeni pogoji za kondikcijski zahtevek iz 210.

člena ZOR. Prejeta odškodnina od zavarovalnice pa za presojo razmerja

med pravdnima strankama iz leasing pogodbe v konkretnem primeru ni

relevantna. V obravnavanem primeru tožeča stranka nima pravice do

vračila plačanega zneska iz naslova dvakratnega plačila dolga (212.

člen ZOR), saj istega dolga ni plačala dvakrat. Zato so tudi razlogi

o tem, katera zavarovalnica je toženi stranki izplačala zavarovalno

vsoto, za odločitev nepomembni.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da je sodišče prve

stopnje favoriziralo toženo stranko in da po pravno zgrešenem

stališču lahko tožena stranka "pokasira" celotno zavarovalnino,

čeprav v nobenem primeru ne bi smela "pokasirati" kupninski del

odmene po pogodbi o leasingu. Sodišče prve stopnje je odločilo v

mejah postavljenega zahtevka (1. odstavek 2. člena ZPP) in pri

odločitvi, kot je obrazloženo zgoraj, pravilno uporabilo materialno

pravo. V sodbi je navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki jih

je bilo mogoče preizkusiti. S tem se izkaže, da ni podana bistvena

kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nestrinjanje z razlogi sodišča pa ne opravičuje očitka tožeče stranke

o kršenju načela enakega obravnavanja obeh pravdnih strank. Tožeči

stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, s tem pa

tudi ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene

stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena

ZPP).