VSL sklep II Cp 2086/2004

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu
(I., III. in V. točki izreka sodbe) razveljavi in se zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu

ugotovilo, da predstavlja nepremičnina parc.štev. 237/4, travnik v

izmeri 564 m2, vpisana v vl.štev. 3919, k.o., v naravi stanovanjska

hiša s pripadajočim zemljiščem na naslovu ..., skupno

premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež vsake pravdne

stranke polovico. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožnice

H.P. na ugotovitev, da znašata deleža na navedenem skupnem premoženju

in sicer delež nasprotno tožeče stranke do 7/10 in delež nasprotno

tožene stranke do 3/10 ter nadalje zavrnilo nasprotni tožbeni

zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se

bosta pravdni stranki vpisali kot solastnici po navedenih idealnih

deležih na navedeni nepremičnini. Odločilo je še, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravdne stroške v

znesku 463.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od

9.7.2004 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka.

Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče

ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi nasprotnemu

tožbenemu zahtevku tožene stranke, podrejeno pa da pritožbi v celoti

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v

nov postopek. Poudarja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje

razlogov o odločilnih dejstvih, s čemer je podana absolutna bistvena

kršitev določb ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je

stanovanje na 8 v Ljubljani kupila tožeča stranka še pred

sklenitvijo zakonske zveze. Zmoten je zaključek prvostopnega sodišča,

da je glede lastninske pravice na stanovanju na odločilno le dejstvo,

da je bila kupoprodajna pogodba za stanovanje sklenjena pred

sklenitvijo zakonske zveze.

Tožeča stranka pa je najela kredit za to stanovanje, ker je vedela,

da ji bo tožena stranka pomagala odplačevati najeti kredit in ker sta

s toženo stranko vedeli, da se bosta poročila. Tožeča stranka je

imela lastnih sredstev 95.383,30 DIN, s krediti pa je bil poplačan

preostanek kupnine v višini 692.358,70 DIN. Tožeča stranka sama ni

bila sposobna odplačevati kredita, saj je bil obrok previsok glede na

višino osebnega dohodka. Tožena stranka je izpovedala, da se tožeča

stranka iz preostanka plače ni mogla preživljati, tako da sta se

stranki dogovorili, da bo tožena stranka pomagala pri odplačevanju

kredita s tem, da bo iz svojih prihodkov skrbela za gospodinjstvo in

položnice. Tožena stranka je tudi najela kredit za nakup stanovanjske

opreme. Krediti za nakup stanovanja so bili odplačani tudi s pomočjo

prispevkov tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo

materialno pravo, ko je ugotovilo, da stanovanje ni skupno

premoženje. Glede na to, da je bila kupnina od stanovanja vložena v

gradnjo hiše, je tožena stranka zahtevala ugotovitev, da je 1/2

kupnine pridobljene s prodajo stanovanja, delež tožene stranke, ki ga

je ta vložila v hišo, ki je predmet postopka. Sodišče prve stopnje je

tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da na

podlagi izvedenih dokazov ni mogoče sklepati, da je bila kupljena

parcela št. 237/4 darilo matere tožene stranke H. P. dano le

toženi stranki. Zaslišani priči T.P. in M.R. sta enotno izpovedali,

da je pokojna H.P. kupila vsakemu od otrok zemljišče za gradnjo hiš.

Na kupoprodajni pogodbi sta sicer vpisani tožeča in tožena stranka

vendar z namenom pridobivanja stanovanjskih posojil. Pokojna je imela

namen pomagati le svojim otrokom, da zgradijo hiše. Zato se je sama

pogovarjala s prodajalci zemljišča in plačala kupnino za zemljišče.

Priča B.P. pa ni relevantna priča za ugotovljanje dejstva komu je

pokojna H.P. kupila parceli, saj je bil v času nakupa parcele star le

3 leta. Sodišče tudi ni vprašalo priče, kaj misli pod pojmom družina.

Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, ker pri določanju deležev na

skupnem premoženju ni upoštevalo posebnega premoženja tožene starnke,

ki ga je ta vložila v skupno premoženje. Tudi ni upoštevano dejstvo,

da je tožena stranka od leta 1991 do razveze leta 1998 sama skrbela

za družino. Tožeča stranka je bil aktiven član skupine, ki podpira

učenje S.B. in zadnjih sedem let skupnega življenja ni imel čas

skrbeti za družino. Prvostopno sodišče se sklicuje na zakonske

določbe, da pri pridobivanju skupnega premoženja niso pomembni le

prihodki zakoncev ampak tudi drugi prispevki zakoncev, vendar v sodbi

te zakonske določbe ni uporabilo in je s tem zmotno uporabilo

materialno pravo.

Pritožba je utemeljena.

Po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je

tožnik kupil stanovanje na 8 v Ljubljani na podlagi kupoprodajne

pogodbe sklenjene dne 7.7.1980. Kupnino je plačal v manjšem delu iz

lastnih privarčevanih sredstev, preostanek pa iz sredstev

pridobljenih na podlagi kreditnih pogodb, sklenjenih prav tako pred

sklenitvijo zakonske zveze, (ki je bila sklenjena dne 22.11.1980),

vendar pa je anuitete odplačeval med trajanjem zakonske zveze. Dne

24.11.1988 je stanovanje prodal ter izkupiček iz kupnine, ki je

znašala 148.000.000,00 DIN, vložil v izgradnjo predmetne stanovanjske

hiše, ki je skupno premoženje pravdnih strank. Iz nanizanih dejanskih

ugotovitev, na katere utemljeno opozarja pritožnica, tako izhaja, da

je bilo navedeno stanovanje financirano v pretežnem delu iz sredstev

kreditov, ki pa so bili vračani že po sklenitvi zakonske zveze

pravdnih strank. Tudi krediti, ki jih in kolikor jih v času trajanja

zakonske zveze sicer vrača iz osebnih dohodkov le eden od zakoncev,

pa v primerih kakršen je tudi sporni - ko je vsak od zakoncev s

svojim delom in sredstvi prispeval k ustvarjanju, povečevanju in

ohranjanju skupnega premoženja - predstavljajo sredstva skupnega

premoženja in s tem prispevek, ki ga je mogoče vrednotiti kot

prispevek zakonca k ustvarjanju skupnega premoženja, ne pa kot njegov

vložek iz njegovega posebnega premoženja. V tem primeru običajno

zakonec, ki mesečno plačuje anuitete, manj prispeva k pokrivanju

drugih potreb družine oziroma gospodinjstva in je drug zakonec

sorazmerno bolj obremenjen pri financiranju teh potreb. Navedeno

pomeni, da ima na ta način - sicer formalno že pred zakonsko zvezo

pridobljeno premoženje enega od zakoncev - stvarnopravne učinke

skupnega premoženja v primeru, ko je dejansko plačano z dohodki

zakonca, ki jih je ta pridobival z delom v času po sklenitvi zakonske

zveze, torej s sredstvi, ki se štejejo za skupno premoženje zakoncev

(2. odstavek 51. člena ZZZDR, po katerem se šteje za skupno

premoženje vse tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom v času

trajanja zakonske zveze). Enako pravno usodo pa ima seveda tudi

denarni izkupiček pridobljen pri prodaji takšnega skupnega

premoženja, vložen v pridobitev novega premoženja zakoncev (realna

subrogacija). Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno

materialnopravno stališče, namreč da naj bi omenjeno stanovanje

predstavljalo posebno toženčevo premoženje, je pravno nepravilno

štelo izkupiček iz kupnine v celoti zgolj v korist tožeče stranke -

kot njegovo posebno premoženje, namesto v sorazmernem delu, kolikor

so bili krediti poplačani v času trajanja zakonske zveze, v korist

obeh pravdnih strank - kot skupno premoženje zakoncev. Zato pa je

izostalo potrebno ugotavljanje okoliščin o tem, v kakšni meri so bili

krediti poplačani v času trajanja zakonske zveze oziroma kakšen delež

glede na vrednost kupljenega stanovanja so predstavljali v času

trajanja zakonske zveze odplačani zneski anuitet. Zaradi zmotne

uporabe materialnega prava je bilo torej dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi

tožene stranke, ki na nepravilnost pravnega stališča sodišča prve

stopnje v tem delu utemeljeno opozarja, prvostopno sodbo pa glede

odločitve - kolikor je sodišče prve stopnje ugotovilo deleže pravdnih

strank kot enake, zavrnilo pa nasprotni tožbeni zahtevek na

ugotovitev drugačnih deležev - 7/10 za toženko in 3/10 za tožnika,

ter posledično tudi stroškovno odločitev, razveljaviti in vrniti

zadevo v tem obsegu v ponovno sojenje (355.člen ZPP).

V novem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo ugotoviti

zgoraj nanizane okoliščine in oceniti v zvezi s temi okoliščinami

ponujene dokaze pravdnih strank ter upoštevajoč tudi pojasnjeno

materialnopravno izhodišče glede izkupička iz prodaje stanovanja na

8 v Ljubljani ponovno oceniti prispevek ene in druge pravdne

stranke pri ustvarjanju predmetnega skupnega premoženja,

upoštevaje pri tem seveda tudi že vse druge do sedaj ugotovljene

okoliščine v zvezi s prispevanjem ene in druge pravdne stranke pri

nastanku predmetnega premoženja; pri tem pa pritožbeno sodišče glede

ostalih dejanskih in pravnih zaključkov, ki jih napada pritožba nima

pomislekov, natančneje pa na ostale pritožbene navedbe sicer

pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker je razveljavilo izpodbijano

sodbo iz opisanega razloga.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, nastalih v zvezi s pritožbo

temelji na določbi člena 165/3 ZPP.