VSL sodba I Cpg 690/2003

P Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči
stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 8.550,00 SIT,
v 15 dneh.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.505.769,13 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2000 do plačila in ji povrniti

47.214,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

22.1.2003 do plačila, v roku 15 dni.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila, uveljavljala

je pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da ji ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponoven postopek, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek tožeče stranke zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo

pravdne stroške tožene stranke. Priglasila je pritožbene stroške za

sodno takso za pritožbo in stroške sestave pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom pritožbenemu

sodišču, da jo zavrne, sodbo sodišča prve stopnje potrdi in toženi

stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke.

Priglasila je stroške sodne takse za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka naročnika je plačilo pogodbene kazni v

višini 20% pogodbene cene zaradi zamude z izpolnitvijo prodajalca, na

podlagi določila petega odstavka 3. točke Prodajne pogodbe z dne

10.6.1999 (A2). V 3. točki Prodajne pogodbe sta se tožeča stranka kot

naročnik in kupec ter tožena stranka kot prodajalec dogovorili, da bo

prodajalec dobavil vsako posamezno pošiljko blaga kupcu na osnovi

kupčevega naročila v dogovorjenem roku v skladu s posamezno

naročilnico; da bo prvi količinski pregled embaliranega blaga opravil

kupec v prisotnosti prevoznika tako, da bo preveril število kartonov,

zabojev, palet in ugotovil morebitne poškodbe na embalaži in izdelkih

in sicer bo za blago, dostavljeno v embalaži opravil kontrolo

količine v 2 dneh od dneva prejema; prodajalec je dolžan opraviti

posel na osnovi kupčevega naročila najkasneje do roka navedenega na

kupčevem naročilu; prodajalec je dolžan v primeru zamude z

izpolnitvijo svoje obveznosti naročniku plačati pogodbeno kazen v

višini 1% pogodbene cene za vsak dan zamude, največ pa 20% pogodbene

cene. Navedenim pogodbenim določilom, kot materialnem pravu, ki sta

ga dogovorili pogodbeni stranki, tožena stranka ni nasprotovala. Med

postopkom pa je obrambo gradila na trditvah, da ni zamudila z

izpolnitvijo pogodbene obveznosti iz razlogov, za katere je

odgovorna, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za zahtevo za plačilo

pogodbene kazni v skladu s pogodbo, kar ponavlja tudi v pritožbi.

Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da

je bil 15.9.1999 rok za dobavo spornih pepelnikov, ki je bil naveden

na kupčevem naročilu, niti ugotovitve, da do navedenega roka

pepelnikov naročniku in kupcu ni dobavila pač pa ga je z dopisom z

dne 15.9.1999 obvestila, da "trenutno ni v stanju pravočasno

izdobaviti blaga po naročilu" (A5). Zato je navedena ugotovljena

dejstva upoštevalo tudi pritožbeno sodišče.

Čim pa tožena stranka blaga ni dala na razpolago kupcu do 15.9.1999,

ni opravila posla na osnovi kupčevega naročila v roku in je zato

16.9.1999 že zamujala z izpolnitvijo obveznosti. Z dopisom tožeče

stranke z dne 20.10.1999 (A7), s katerim je pozvala toženo stranko,

da izpolni v 8 dnevnem roku obveznost in da poravna pogodbeno kazen

zaradi zamude z izpolnitvijo, je tožeča stranka silila toženo stranko

k izpolnitvi, kar je tudi poslovni namen pogodbene kazni, dogovorjen

za primer zamude. Zato njenega poziva k izpolnitvi obveznosti tudi po

oceni pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot dejanje, zaradi

katerega bi izgubila pravico zahtevati plačilo pogodbene kazni zaradi

zamude tožene stranke z izpolnitvijo obveznosti.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo

upoštevati njeno obvestilo toženi stranki

z dne 15.9.1999 (A5), iz katerega izhaja, da je zaradi neustreznosti

kvalitete v celoti zavrnila pošiljko z blagom, kot dokaz o vzroku za

nemožnost pravočasne izpolnitve pogodbe, za katerega tožena stranka

kot prodajalec ne odgovarja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče

prve stopnje pravilno presojalo dokazno listino v skladu z

dogovorjenimi ravnanji o prevzemu blaga iz 3. točke Prodajne pogodbe

in pri tem po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje

izvedenih dokazov ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločilo,

da sodi zatrjevana nepravilna izpolnitev prodajalčevega dobavitelja v

konkretnem primeru v poslovni riziko tožene stranke. Pri tem

pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam tožeče stranke iz odgovora na

pritožbo, da tožena stranka ni zatrjevala, da je prišlo do zamude iz

razlogov, ki bi, če bi se pripetili njej sami, opravičevali njeno

zamudo. Nepravilna izpolnitev njenega pogodbenega partnerja pa

nikakor ne predstavlja opravičljivega razloga za njeno zamudo z

izpolnitvijo obveznosti tožeči stranki. Pritožbeno sodišče pritrjuje

tudi stališču tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje pravilno

zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje strank, ker je tožena stranka

predlagala zaslišanje strank le glede naročanja blaga. Zatrjevana

dejstva glede naročanja blaga pa ne bi mogla vplivati na drugačno

odločitev o tem, da sodi zatrjevana odgovornost tujega dobavitelja v

poslovni rizik tožene stranke, ker tožena stranka ni niti zatrjevala,

da je do nepravilne izpolnitve prišlo zaradi kakšnih razlogov, za

katere naj bi odgovarjala tožeča stranka. Zato okoliščine glede

naročanja blaga za odločitev v konkretnem primeru niso relevantne in

je uveljavljan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve relevantnega

dejanskega stanja neutemeljen.

S tem pa se izkaže, da tožena stranka neutemeljeno uveljavlja tudi

pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče

prve stopnje pravilno ugotovilo, da je do zamude z izpolnitvijo

prišlo iz razlogov, za katere dolžnik odgovarja, sporazum o pogodbeni

kazni ni izgubil pravnega učinka. Zato v konkretnem primeru niso bili

izpolnjeni pogoji za uporabo določila drugega odstavka 272. člena

ZOR, na katerega uporabo se sklicuje tožena stranka. Tudi dejstvo, da

je tožena stranka tožečo stranko z dopisom dne 20.10.1999 obvestila,

da zaradi objektivnih vzrokov naročila tožeče stranke ni "v stanju

izdobaviti" (A6), na pravni učinek sporazuma o pogodbeni kazni zaradi

ugotovljene zamude roka izpolnitve, nima nobenega vpliva. Pri tem

pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tudi

poziv tožeče stranke toženi stranki, da izpolni obveznost in plača

pogodbeno kazen zaradi zamude z izpolnitvijo (A7), zato ker tožena

stranka obveznosti niti v dodatnem roku sploh ni izpolnila, ne more

imeti za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene

kazni. Kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z

izpolnitvijo, ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti

kot pogodbeno kazen (četrti odstavek 273. člena ZOR). V konkretnem

primeru tožeča stranka v tej pravdi zahteva le plačilo pogodbene

kazni zaradi zamude z izpolnitvijo, ne pa tudi izpolnitve obveznosti.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, kdaj bi morala

izpolniti obveznost in da je ni izpolnila niti v dodatnem roku, ki ji

ga je postavila tožeča stranka, razlogi zaradi katerih tožeča stranka

v tem postopku ni zahtevala tudi izpolnitve obveznosti dobave

naročenega blaga iz Prodajne pogodbe, niso relevantni. Za

uveljavljanje pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo glede na

zakonsko besedilo četrtega odstavka 273. člena ZOR namreč ni nujno,

da se uveljavlja hkrati z zahtevkom na izpolnitev obveznosti, na

katere zavarovanje se pogodbena kazen nanaša. Zmotno in v nasprotju s

prej citiranim določilom ZOR pa je stališče tožene stranke, da v

primeru, če ima tožeča stranka zahtevek na izpolnitev obveznosti iz

pogodbe, nima v nobenem primeru pravice uveljavljanja dogovorjene

pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je v pripravljalni

vlogi z dne 21.12.2003 ugovarjala tudi višini tožbenega zahtevka, ker

ga tožeča stranka ni ustrezno obrazložila in da sodišče prve stopnje

v izpodbijani sodbi ni eksplicitno odgovorilo na te njene trditve,

vendar po oceni sodišča druge stopnje iz tega razloga ni podan

pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo sodišča prve

stopnje v delu, ki se nanaša na prisojeno višino zahtevka mogoče

preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v izpodbijani sodbi

ugotovilo zamudo tožene stranke in njeno pogodbeno obveznost, da za

vsak dan zamude plača pogodbeno kazen v višini 1% pogodbene cene,

največ pa 20% pogodbene cene. Pogodbeno ceno je tožeča stranka za

konkretno naročilo navedla v tožbi (I. točka tožbenih navedb) in

sicer v višini 29.880,00 USD oz. 7.528.845,67 SIT, ki ji tožena

stranka med postopkom ni ugovarjala in je bila zato za sodišče

nesporna, ni pa tudi v nasprotju s predloženimi listinami v spisu. 1%

pogodbene cene tako računsko znese 75.288,45 SIT, 20%, kolikor je

tožena stranka vtoževala pa 1.505.769,00 SIT, kar je enako

postavljenemu tožbenemu zahtevku. S tem pa se izkaže, da je bila

obramba tožene stranke, da tožeča stranka ni ustrezno obrazložila

zahtevka po višini, neutemeljena, ne glede na dejstvo, da sodišče

prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo računskega

preizkusa, kot ga je v tej sodbi navedlo pritožbeno sodišče. Da pa je

sodišče prve stopnje ugotovilo zamudo, daljšo od 20 dni, zaradi česar

je tožeči stranki priznalo 20% od pogodbene cene, jasno izhaja iz

ugotovitve, da je zamuda nastopila dne 16.9.1999 in da je trajala do

29.10.1999.

S tem pa se izkaže, da je odločitev o tožbenem zahtevku, posledično

pa tudi o pravdnih stroških pravilna in zakonita.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo

zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165.

člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama

nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP) in

tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi

odstavek 155. člena ZPP) v višini priglašene in plačane sodne takse.