VSL sodba in sklep I Cpg 341/2005

1) Pritožba z dne 23.11.2004 se zavrne in se potrdi sodba sodišča
prve stopnje.
2) Pritožba z dne 25.2.2005 se zavrže.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je

kupoprodajna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne

27.12.1994 z aneksom z dne 26.1.1996, razvezana. Toženi stranki je

zato naložilo, da v osmih dneh tožeči stranki izstavi ustrezno

listino, na podlagi katere se bo tožeča stranka lahko ponovno vpisala

kot lastnica v reg. vložku št. 1/13184/00 sodnega registra Okrožnega

sodišča v Ljubljani pri subjektu vpisa D. B. N. C. d.o.o., Ljubljana,

namesto tožene stranke, tako da se vzpostavi prejšenje stanje za vseh

24 lastnikov - sicer bo ta sodba nadomestila ustrezno listino. Tožeči

stranki je naložilo, da sočasno, v roku 8 dni toženi stranki plača

znesek 255.000,00 EUR kupnine. Ugovor v pobot tožene stranke je

sodišče prve stopnje zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila tožena stranka dve

pritožbi: prvo dne 23.11.2004 in drugo dne 25.2.2005. V prvi pritožbi

uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega

psotopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba z dne 25.2.2005 je prepozna.

Po 4. odst. 5. čl. Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko

Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (Ur.l. RS -

Mednarodne pogodbe, 10/94; v nadaljevanju Pogodba) se v primeru, če

prevod pisanja v jezik zaprošene države ni priložen, vročitev opravi

le, če prejemnik pisanje prostovoljno sprejme. Prav taka vročitev

izpodbijane sodbe pa je bila po podatkih spisa opravljena toženi

stranki že 4.11.2004. Iz vročilnice, spete k l. št. 91, namreč

izhaja, da je bila dne 4.11.2004 toženi stranki pri Občinskem sodišču

v Puli vročena izpodbijana sodba brez prevoda v jezik zaprošene

države. S strani tožene stranke podpisana vročilnica potrjuje sprejem

izpodbijane sodbe. Zato je treba šteti, da je tožena stranka

prostovoljno sprejela izpodbijano sodbo. Če bi namreč tožena stranka

odklonila sprejem izpodbijane sodbe, kar bi, upoštevaje 3. odst. 5.

čl. Pogodbe lahko storila, ne bi podpisala vročilnice. Po prepričanju

pritožbenega sodišča je tako podan dejanski stan 4. odst. 5. čl.

Pogodbe, tožena stranka pa se ne more uspešno sklicevati na

pomanjkljivosti v postopku vročanja, ki se tičejo vročitve sodbe brez

prevoda.

Pri presoji pravočasnosti pritožbe je tako treba izhajati iz dejstva,

da je bila toženi stranki izpodbijana sodba vročena 4.11.2004 in ne

šele 8.2.2005, ko je bila toženi stranki ponovno vročena sodba s

prevodom v jezik zaprošene države (prim. vročilnico, speto k l. št.

92). Pritožba, vložena priporočeno na pošto dne 25.2.2005, je zato

prepozna, ker je bila vložena po preteku 15-dnevnega pritožbenega

roka (prim. 1. odst. 333. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS

26/99 - 2/2004; v nadaljevanju ZPP). To pritožbo je pritožbeno

sodišče zato moralo zavreči (1. odst. in 2. odst. 343. čl. ter 352.

čl. ZPP).

Pritožba z dne 23. 11. 2004 ni utemeljena.

Na vprašanje pomanjkljivosti postopka vročanja izpodbijane sodbe brez

prevoda v jezik zaprošene države je pritožbeno sodišče že odgovorilo.

Dodaja le še to, da na drugačno presojo zatrjevanih pomanjkljivosti

vročitve ne more vplivati okoliščina, da se je tožena stranka po

vročitvi izpodbijane sodbe začela sklicevati na 3. odst. 5. čl.

Pogodbe. Kot je bilo že obrazloženo, je imela tožena stranka v samem

postopku vročanja izpodbijane sodbe, ki je tekel pred Občinskim

sodiščem v Puli, možnost odkloniti vročitev sodnega pisanja države

prosilke, skladno 3. odst. 5. čl. Pogodbe.

Tožena stranka v pritožbi ne konkretizira očitka nezakonitosti

postopanja sodišča prve stopnje v zvezi z opustitvijo vročitve in

posledično odreka možnosti sodelovanja v postopku. Zato na te

pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti. V

okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni

našlo absolutno bistvene kršitve postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl.

ZPP.

Prav tako ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev postopka

iz 9. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Kršitev pravice do uporabe svojega

jezika v postopku je namreč po 9. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP podana

le, če je sodišče v nasprotju z določbami zakona zavrnilo zahtevo

stranke, da v postopku uporablja svoj jezik in v svojem jeziku

spremlja postopek.

Pravica do uporabe svojega jezika je v pravdnem postopku namenjena

razumevanju na narokih in drugh ustnih procesnih dejanjih pri sodišču

(prim. 1. odst. 102. čl. ZPP). Tožena stranka pa se je razpisanega

naroka za glavno obravnavo udeležila po svojem odvetniku B. P. iz

Ljubljane. Ta seveda zahteve, naj se naroku zagotovi prevajanje po 1.

odst. 102. čl. ZPP, ni podal. Zato sodišče prve stopnje o zahtevi za

prevajanje tudi ni odločalo. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se

pravica do uporabe svojega jezika v pravdnem postopku ne razteza na

dolžnost sodišča, da skrbi za prevode sodnih pisanj. Glede teh ZPP

izrecno določa, da se vabila, odločbe in druga sodna pisanja

pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Le na

vprašanje postopka vročanja v tujino pa se nanašajo že omenjena

določila Pogodbe.

Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da je bila pogodba, sklenjena

med pravdnima strankama dne 27.12.1994 z aneksom z dne 26.1.1996,

razvezana zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke. Po

neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje so resnične

trditve tožeče stranke, da tožena stranka ni izpolnila svoje

obveznosti po omenjeni pogodbi in da je tožeča stranka zato podala

zatrjevano pravno učinkovito izjavo o razdrtju pogodbe (126. člen ZOR

v zvezi z 2. odst. 125. člena ZOR). Ob takšnem dejanskem izhodišču se

izkaže, da je odločitev sodišča prve stopnje v dajatvenem delu

materialnopravno pravilna (prim. 3. odst. 132. čl. in 122. čl. Zakona

o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR;). Po razvezi pogodbe

nastopi namreč v primeru obojestransko že (delno) izpolnjene pogodbe

situacija, ki je zrcalna pravilu o (sočasni) izpolnitvi v

dvostranskih pogodbah, na katerega izrecno napotuje 3. odst. 132. čl.

ZOR. Pogodba je bila razdrta z enostransko izjavo. Zato pritožbeno

sodišče nima pomislekov niti proti ugotovitvenemu delu izpodbijane

sodbe. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v tem delu izpodbijano

sodbo kljub navideznemu nasprotju v razlogih lahko preizkusilo.

Nasprotovanje v razlogih izhaja iz zmotne uporabe materialnega prava

pri presoji o pravni učinkovitosti izjave o razdrtju sporne prodajne

pogodbe. Tudi če je pravilno izhodišče, da je bil dogovorjen fiksen

rok za izpolnitev plačila kupnine, sta bili stranki po neizpodbijanih

dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje kljub zamudi še v

kontaktih glede izpolnitve pogodbe. To pa govori v prid uporabi 2.

odst. 125. člena ZOR.

Uporaba ZOR v konkretnem primeru temelji na 20. členu v zvezi z 28.

členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (Ur. list RS, št. 56/99 in

1060. členu Obligacijskega zakonika, Ur. list RS, št. 83/2001).

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor zaradi pobota.

Pobotanje že po naravi stvari pride v poštev le pri istovrstnih

medsebojnih terjatvah. Zato je ena izmed prepostavk pobotanja, da se

obe terjatvi glasita na denar ali druge nadomestne stvari iste vrste

in iste kakovosti (prim. 336. čl. ZOR). Za take medsebojne terjatve v

obravnavanem gospodarskem sporu ne gre. Tožeča stranka ni zahtevala

od tožene, da ji plača denarni znesek, kot je tožena stranka zmotno

trdila v odgovoru na tožbo. Pač pa je od tožene stranke uveljavljala

vrnitev poslovnega deleža določene gospodarske družbe, kar je tudi

obveznost tožene stranke po izpodbijani sodbi.

Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo materialno pravo. Drugih, uradoma upoštevnih postopkovnih

kršitev (2. odst. 350. čl. ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je

pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353.

čl. ZPP).