VSL sklep IV Cp 4486/2005

Pritožbi predlagatelja se delno ugodi in se sklep sodišča prve
stopnje spremeni v 5. točki 1. odstavka izreka: v tretji alinei tako,
da mlad. F.T. preživi poletne počitnice z očetom od 9. ure 1.7. do
20. ure 15.7. in od 9. ure 1.8. do 20. ure 15.8.; v četrti alinei
tako, da mlad. F.T. preživi z očetom polovico novoletnih počitnic, in
sicer vsako liho leto preživi z očetom božične praznike od 15. ure
zadnjega šolskega dne do 18. ure 28.12., vsako sodo leto pa preživi z
očetom novoletne praznike od 9. ure 29.12. do 18. ure zadnjega dne
pred začetkom šole. V ostalem delu se pritožba predlagatelja,
pritožba nasprotne udeleženke pa v celoti zavrne in se potrdi sklep
sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

Sodišče prve stopnje je s sklepom uredilo stike med mladoletnim sinom

F. in njegovim očetom - predlagateljem tako, da deček preživi z

očetom: 1.naprej en mesec vsako sredo od 14.30 do 14.45 (oziroma v

trajanju 15 minut) v prostorih Centra za socialno delo Ljubljana

Moste Polje ob prisotnosti strokovnega delavca tega centra; mati ob

stikih ne sme biti prisotna; 2.nato dva meseca vsako sredo od 14.30

do 15.00 (oziroma v trajanju 30 minut) v prostorih Centra za socialno

delo Ljubljana Moste Polje ob prisotnosti strokovnega delavca tega

centra; mati ob stikih ne sme biti prisotna; 3.nato dva meseca vsako

sredo od 14.30 do 15.00 (oziroma v trajanju 30 minut) v prostorih

Centra za socialno delo Ljubljana Moste Polje brez prisotnosti

strokovnega delavca tega centra; mati ob stikih ne sme biti prisotna;

4.nato dva meseca na očetovem domu: vsako sredo od 15.00 do 16.30 in

vsak prvi vikend v mesecu od sobote zjutraj od 9.00 do nedelje

popoldne do 17.00; 5.nato: en dan med tednom (praviloma ob sredah) na

očetovem domu in sicer od 16.00 do 18.00; vsak drugi vikend, in sicer

od petka popoldne od 16.00 do nedelje popoldne do 18.00; en mesec v

času poletnih počitnic (praviloma v mesecu juliju); polovico

novoletnih počitnic, in sicer tako, da preživi božične praznike eno

leto z očetom, drugo leto z materjo, novoletne praznike pa z materjo

eno leto, drugo pa z očetom; v času ostalih počitnic pa tako, da v

primeru, da ima oče stike z otrokom čez vikend ob začetku počitnic,

se počitnice podaljšajo za dva dni (do torka do 18.00), če pa ima

stike za vikend ob koncu počitnic, se stiki pričnejo že v sredo ob

9.00 in trajajo do nedelje do 18.00. Odločilo je, da se stiki

izvršujejo tako, da na stike, določene v 1. do 4. točki, dečka

pripelje mati, nadaljnji stiki pa potekajo tako, da pride oče po

dečka na njegov dom ob določeni uri in ga ob določeni uri tudi

pripelje nazaj domov. Zoper sklep sta se pravočasno pritožila oba

udeleženca. Predlagatelj se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj

pritožbeno sodišče skrajša obdobje prilagajanja otroka na očeta in

spremeni odločitev pod točko 5 tako, da ima oče stike s F.: vsako

sredo od 13. ure, ko prevzame otroka v šoli, do četrtka zjutraj, ko

ga pripelje v šolo ob 8. uri; vsak drugi vikend od petka od 13. ure,

ko prevzame otroka v šoli, do ponedeljka, ko otroka pripelje v šolo

ob 8. uri; jesenske počitnice tako, da oče prevzame otroka zadnji dan

pouka ob 13. uri v šoli in ga vrne na materin dom v sredo ob 16. uri,

če vikend, ki ga otrok preživi pri očetu sovpada z otrokovimi

počitnicami. Če pa začetek jesenskih počitnic ne sovpada s takšnim

vikendom pa oče prevzame otroka na materinem domu v sredo ob 16. uri

in ga vrne po končanem vikendu na nedeljo na materin dom ob 18. uri;

zimske in spomladanske počitnice na enak način in v enakem obsegu kot

jesenske; vsako liho leto (pričenši z letom 2005) božične počitnice,

ko oče prevzame otroka zadnji dan pouka ob 13. uri v šoli in ga vrne

na materin dom dne 28.12. ob 18. uri; vsako sodo leto (pričenši z

letom 2006) novoletne počitnice, ko oče prevzame sina 29.12. na

materinem domu ob 16. uri in ga vrne na materin dom zadnji dan

praznikov ob 18. uri; poletne počitnice od 1.7. s tem, da oče

prevzame otroka na materinem domu ob 9. uri do 15.7., ko vrne otroka

na materin dom ob 20. uri ter nato od 1.8. do 15.8. na enak način kot

v mesecu juliju. Navaja, se je nasprotna udeleženka izobraževala za

poklic socialne delavke. Dobro se je seznanila z načini

indoktrinacije otrok in je to svoje pridobljeno znanje zlorabila v

škodo skupnega sina tako, da mu je uspela vcepiti sovraštvo do očeta.

Otrok ima vse znake odtujitvenega sindroma, moten je v svojem

čustvovanju in v socialnih kontaktih z okolico. Vzgoja matere kaže,

da je mati neprimerna za vzgojo sina. Predlagatelj se zaveda, da

otroka ni mogoče kot predmet prestaviti od udeleženke k njemu, saj bi

mu to povzročilo še večje stiske. Zaradi tega zaenkrat pristaja na

ureditev stikov s sinom, pri čemer pa poudarja, da je sodišče s svojo

odločitvijo pod točko 1. do 4. sklepa omogočilo materi, da se bo v

tem času prilagajala doseženi stopnji komunikacije med otrokom in

očetom in jo izničila. Uvajalno obdobje je namreč predolgo, saj naj

bi trajalo celih 7 mesecev. Ker mora otrok očeta v bistvu ponovno

spoznati, uvajalno obdobje v prvem mesecu s kratkim stikom ni

oporečno, toda nadaljnje uvajalno obdobje je občutno predolgo. Po

začetnem spoznavanju in vzpostavitvi komunikacije bi moralo sodišče

odločiti, da oče preživi s sinom ob prisotnosti strokovnega sodelavca

več kot samo pol ure. V tolikšnem času namreč ni mogoče niti narisati

risbice, pregledati kakšne knjige ali odigrati "človek ne jezi se".

Predlagatelj se je sposoben vživeti v svojega otroka in bo tudi

sposoben zapolniti čas, ki ga bosta preživela na centru za socialno

delo. Za takšne stike zadostuje obdobje enega meseca. Za nadaljnje

stike, ko naj bi imel oče s sinom na centru za socialno delo stike

brez strokovnega sodelavca, prav tako zadostuje obdobje mesec dni,

vendar ne le po pol ure. Ko bo uvajalno obdobje, ki naj traja največ

tri mesece, minilo, pa bi lahko otrok začel preživljati vikende pri

očetu, pri čemer bi bilo ugodneje, da predlagatelj prevzame otroka v

šoli in ga vanjo po vikendu tudi vrne, da ne bi prihajalo do

konfliktov med materjo in njim. Prav tako naj bi stiki trajali od

srede do četrtka zjutraj do začetka šole in vsak drugi vikend od

petka do ponedeljka zjutraj. Sodišče namreč ne sme prezreti, da je

mati v preteklih šestih letih storila vse, da bi onemogočila stike

otroka z očetom celo na ceno otrokovega duševnega in čustvenega

ravnotežja. Prav zato je po vzpostavitvi temeljnih stikov treba

omogočiti otroku, da preživi z očetom kvalitetno časovno obdobje, ki

ga mati s svojim ravnanjem ne bo mogla vsak teden sproti izničiti.

Poleg tega naj pritožbeno sodišče preoblikuje sklep o stikih tako, da

bo izvršljiv. Datum, opredeljen kot "najprej en mesec vsako sredo",

se ne da časovno opredeliti, če ni umeščen v mesec in leto. Torej je

treba določiti datum prvega stika tako, da se mu udeleženka ne bo

mogla izogniti z izgovarjanjem, da tisti mesec in tista sreda še

sploh nista nastopila. Nasprotna udeleženka se pritožuje zaradi

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da bo upoštevalo izraženo

mnenje in koristi otroka, da bo omogočilo otroku uporabo zagovornika

(zaupnika), ki si ga bo otrok izbral sam, ter da bo upoštevalo vse

novo nastale dogodke v letih 2003 in 2004, zasliši pa naj tudi

otrokovo psihologinjo M. z Mentalno higienskega oddelka Zdravstvenega

doma Moste ter zaradi popolnoma nasprotnih izvedenskih mnenj določi

novega sodnega izvedenca ter na novo določi obseg, potek in kraj

izvajanja stikov, tokrat v skladu z resničnimi koristmi in potrebami

otroka. Izvedenec je zmotno ugotovil dejansko stanje, saj je

oblikoval predlog stikov na podlagi svojega mnenja iz leta 1999 in ne

na podlagi najnovejših dogodkov. Prav tako ni upošteval otrokove

zdravstvene dokumentacije, dokumentacije Centra za socialno delo

Moste Polje o poteku družinske terapije in stikov pod nadzorom v letu

2004, nemoči različnih strokovnih služb in strokovnjakov pri

vzpostavitvi komunikacije z očetom, mnenja otrokove psihologinje

M., ki otroka obravnava že 5 let, in nenazadnje niti mnenja izvedenke

B.M. o neprimernem in škodljivem odnosu očeta do otroka. Sodišče v

obrazložitvi sklepa navaja, da je v postopku sodeloval Center za

socialno delo Moste Polje s svojim strokovnim teamom, prav tako tudi

izvedenec dr. P. že leta 1999 ter opisuje njihove tedanje ugotovitve,

torej opisuje staro stanje, zgodovino, ne pa sprememb nastalih

kasneje ter zadnjih dogodkov in postopkov pri različnih strokovnih

službah v zadnjih dveh letih. Na spremembo stanja in dogodkov v zvezi

z otrokom opozarja otrokova psihologinja M., ki je kasneje sodelovala

s Centrom za socialno delo Moste v družinski terapiji kot tudi pri

stiku pod nadzorom. Dr. P. je v mnenju ne omenja, kar je zelo čudno,

saj gre za strokovnjakinjo, ki je imela stik z otrokom tekom vseh

postopkov in otroka dobro pozna. Nerazumljivo je, da je sodišče za

prostor izvajanja stikov določilo Center za socialno delo Moste

Polje, saj je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

ugotovilo njegove hude kršitve v postopkih sprejemanja odločb o

otrokovih stikih, nedopustno in neutemeljeno zavračanje ugotovitev

otrokove psihologinje M., kot tudi kršenje otrokovih pravic po 12.

členu Konvencije ZN o otrokovih pravicah oziroma neupoštevanje jasno

izražene volje otroka. Zato bi bilo treba proučiti prošnjo nasprotne

udeleženke za določitev druge strokovne institucije za realizacijo

stikov, saj vsa dejstva kažejo na nestrokovno obravnavo in že v

naprej določen negativni pristop. Sodišče navaja določena mnenja

izvedenke B.M., so pa iz njenega mnenja izbrani le podatki in

navedbe, ki govorijo o pretirani navezanosti otroka na mater ter

nujnosti vzpostavitve ustreznega odnosa z očetom, vse ostale

ugotovitve, ki so tudi bistvenega pomena in govorijo o odnosu očeta

do otroka, pa so izpuščene. Pritožba tako iz tega mnenja izpostavlja,

"da je oče ves čas postavljal svoje starševske pravice pred

kakršenkoli poskus razumevanja otrokovih potreb in je s svojim

ravnanjem, ko je preprečeval otroku kontakt z mamo, močno stopnjeval

otrokov občutek ogroženosti", in "da bi bilo potrebno očetu skozi

kontinuiran svetovalni proces omogočiti večje razumevanje sinovega

čustvenega doživljanja in razvojnih potreb". Ugotovila je tudi, da

mati ni dobila nikakršne pomoči s strani strokovnjakov, pač pa je

bilo samo njej naloženo, da otroka pripravi na stik z očetom kljub

nesodelovanju in nerazumevanju ter nekomunikaciji očeta. Izvedenec

dr. P. ugotavlja, da "ima otrok izrazit odpor do očeta in da se v

začetku lahko pojavijo določene težave", vendar pa zaključi, da

"končni cilj odtehta vse morebitne težave". Torej ni pomemben otrok,

njegovo počutje, volja in želje, pač pa le končni cilj - vzpostavitev

stikov ne glede na to, kako se ob tem počuti otrok. Za vzpostavitev

in razvoj stikov izključno zavezuje le mater ter na njo in otroka

prenese vso odgovornost. Tu je protislovje, saj v bistvu nalaga

materi (krivcu za odtujitev otroka) vso odgovornost za uspešno

realizacijo stikov, hkrati pa izključuje kakršnokoli strokovno pomoč

oziroma družinsko terapijo, ki naj bi bila osnovni pogoj za

vzpostavitev kakršnekoli oblike stikov. Prvostopenjsko sodišče je

določilo obseg in način stikov v nasprotju s koristmi in izraženo

voljo otroka. Ne upošteva, da otrok hodi v 2. razred osnovne šole in

ima v šoli svoj ritem obveznosti. Pouk ima od 8.15 - 11.40, kosilo do

12.30, nakar ima prosti čas ter od 14.00 - 14.30 čas, ko pod vodstvom

učitelja naredi domače naloge, potem pa ima do 15.00 popoldansko

malico. Ta časovna ureditev mu preprečuje, da bi naredil vse

obveznosti v šoli, da bi normalno pojedel ter imel čas za igro s

prijatelji. Čas stikov je s sklepom določen fiksno, kar ne upošteva

otrokovega prilagajanja na stike oziroma njegovega doživljanja in

sprejemanja stikov z očetom. Stiki niso določeni postopoma, saj že po

petih mesecih otrok preživi poleti en mesec nepretrgoma pri očetu.

Koncept poteka stikov temelji na strogo časovno opredeljenem in

določenem urniku, na katerega otrok sam nima nobenega vpliva, kar ni

v njegovo korist. Bistveno vlogo pri časovnem poteku stikov bi moral

imeti otrok. Zato bi morali biti določeni za krajše časovno obdobje,

pod rednim strokovnim nadzorom na instituciji, kjer so za tovrstne

stvari dodatno usposobljeni strokovnjaki (Inštitut za klinično

psihologijo, Mentalno higienski oddelek Zdravstvenega doma Moste) ter

bi se glede na odzivanje otroka povečevali ali manjšali ali ostajali

na istem nivoju, dokler otrok ne bi bil pripravljen na spremembo.

Otroku je naloženo, da se bo srečeval z očetom in strokovnim delavcem

v njemu tujem okolju z ljudmi, ki jih ne pozna in jim ne zaupa in z

očetom, katerega se trenutno boji. Materi je bila prisotnost s

sklepom prepovedana, otroku pa ni bila dana možnost, ki je sicer

zagotovljena z zakonom, torej pravica, da si izbere svojega zaupnika,

ki bi lahko na sodišču zagotavljal in zastopal njegove želje. Taki

stiki niso v korist otroka, ampak le stopnjevanje njegove že tako

velike stiske, pa tudi stopnjevanje stiske matere. Nasprotni

udeleženki ostaja nejasno, kje oče živi, kamor naj bi na stik

pripeljala otroka, saj po njenih podatkih oče stanuje na drugem

naslovu, po podatkih sodišča pa na naslovu, kjer je večje poslopje,

predlagatelj pa živi kot podnajemnik v sobici s posteljo, omaro, mizo

in stolom, kuhinjo in sanitarije pa si deli še s 15 sostanovalci.

Poziva sodišče, da ugotovi dejansko prebivališče ter preveri

bivanjske razmere, saj mora biti otroku nudena osnovna eksistenca

oziroma mora mati kot skrbnica vedeti, v kakšnih razmerah njen otrok

živi pri očetu. Pritožba predlagatelja je delno utemeljena, pritožba

predlagateljice pa ni utemeljena. Nasprotna udeleženka v pritožbi

navaja, da bi bilo treba otroku v postopku omogočiti zaupnika, ki bi

ga sam izbral in ki mu je z zakonom zagotovljen. Sodišče pri

odločanju o ureditvi otrokovih stikih z roditeljem, kateremu otrok ni

zaupan v vzgojo in varstvo, upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je

otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral (7.

odstavek 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih -

ZZZDR in 1. odstavek 410. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v

zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). V

obravnavanem primeru je otrok svojo voljo nedvomno izrazil strokovnim

delavcem centra za socialno delo in izvedencu in zato ni potrebno, da

bi si izbral še osebo, ki bi mu pomagala izraziti mnenje ali po

kateri bi izrazil svoje mnenje. Res pa sodišče prve stopnje ni

sledilo tako izraženi volji otroka. Sodišče namreč upošteva otrokovo

mnenje (7. odstavek 106. člena ZZZDR), ni pa nanj vezano - če oceni,

da je mnenje v nasprotju z njegovimi koristmi, njegovemu mnenju

oziroma želji ne more slediti. Temeljno vodilo sodišču in drugim

organom, ki odločajo o mladoletnih otrocih, njihovih pravicah in

razmerjih, je namreč zagotavljanje otrokove koristi. Na abstraktni

ravni je mogoče opredeliti, da je v korist otroka takšno ravnanje, s

katerim se zagotavlja otroku pogoje za zdravo rast, skladen

osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Vsebino pravnega standarda "korist otroka" pa je treba konkretizirati

v vsakem primeru posebej z upoštevanjem vseh okoliščin posameznega

primera: z upoštevanjem značilnosti otrokove osebnosti, osebnosti

njegovih staršev, okoliščin in pogojev, v katerih živi in se razvija,

navezanosti otroka na druge njemu bližnje osebe (bratje, sestre,

stari starši), kot tudi njegovega odnosa do širšega okolja (sošolci,

prijatelji). Praviloma je v otrokovo korist, da ima redne osebne

stike z obema staršema, po potrebi pa tudi z drugimi osebami, na

katere je navezan. S stiki se namreč zagotavljajo predvsem otrokove

koristi (1. odstavek 106. člena ZZZDR). V zvezi s stiki zakon pojem

otrokove koristi opredeljuje negativno: stiki niso v otrokovo korist,

če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali se sicer z njimi

ogroža njegov telesni ali duševni razvoj (5. odstavek 106. člena

ZZZDR). V konkretnem primeru je sodišče zaradi ugotovitve otrokove

koristi postavilo sodnega izvedenca klinično - psihološke stroke dr.

P.. Izvedenec je res podal mnenje že v razveznem postopku v letu

1999, vendar pa je neutemeljen pritožbeni očitek nasprotne

udeleženke, da ni upošteval (prav tako pa tudi ne sodišče) dogodkov v

letih 2003 in 2004. Izvedenec je namreč pregledal oba udeleženca in

otroka ter z njimi opravil razgovore v septembru 2004 in na podlagi

tega izdelal mnenje, upoštevajoč vse dogodke, ki jih omenja pritožba.

Z njimi kot tudi z vso drugo dokumentacijo, ki jo našteva pritožba,

se je seznanil na podlagi spisa, saj iz njega tudi daje določene

poudarke. Njegovo sklicevanje na že prej podano mnenje pa je logično,

saj je na ta način mogoče spremljati razvoj otroka skozi določeno

daljše časovno obdobje. Dr. P. je na podlagi pregleda spisa,

udeležencev in mladoletnega otroka podal svoje mnenje v pisni obliki

in ga na naroku še ustno dopolnil. Pri tem se ni bil dolžan izjasniti

glede posameznih dokumentov v spisu (pritožba v zvezi s tem omenja

mnenja psihologinje M. z Mentalno higienskega oddelka Zdravstvenega

doma Moste), nasprotna udeleženka pa mu ob zaslišanju na naroku tudi

ni zastavila vprašanj, da bi se moral do njih opredeliti. V pritožbi

zato neutemeljeno izpostavlja, da bi moral izvedenec določene njene

dokumente ali mnenja posebej obravnavati. Pritožba tudi neutemeljeno

trdi, da naj bi bili izvedenski mnenji - očitno ima v mislih

izvedensko mnenje dr. P. in izvedensko mnenje B.M., podanega za

potrebe kazenskega postopka - popolnoma nasprotni. Mnenji se namreč

dopolnjujeta in, kot je pojasnil izvedenec dr. P. ob zaslišanju,

kažeta stanje oziroma razvoj otroka v času, ko sta bili mnenji

podani. Izvedenka M. je podala mnenje skoraj leto dni prej in tudi

dr. P. je ob zaslišanju izpovedal, da je tedanje stanje kazalo na to,

da je treba s stiki počakati. V vmesnem času pa se je z otrokom nekaj

dogajalo oziroma M. ni računala s tem, da se bo z otrokom

manipuliralo in sedaj je nujno potrebno prekiniti sovražen odnos

otroka do očeta, kajti tak odnos otroku samo škoduje. Sicer pa je

tudi izvedenka M. poudarila, da bi bilo s stališča koristi otroka

nujno, da se ustrezen odnos z očetom vzpostavi. Nenazadnje

vzpostavitev stikov podpira tudi otrokova psihologinja M., saj je

ravno zato sodelovala pri srečanju udeležencev zaradi vzpostavitve

komunikacije med njima, poudarja pa, naj se ne dovoli

nepripravljenega stika z očetom. Iz vseh prikazanih mnenj torej

izhaja, da je v otrokovo korist, da ima stike s svojim očetom.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da iz izvedenskega mnenja B.

M. ni povzelo tistih njenih ugotovitev, ki se tičejo odnosa očeta do

otroka. Izvedenka M. je res zapisala, kar omenja pritožba in s tem

opozorila tudi na določeno neustrezno ravnanje predlagatelja. Vendar

pa je materino ravnanje še bolj neustrezno, saj zgolj zaradi tega ne

bi smela preprečiti stikov otroka z očetom, saj zanj niso pomenili

takšne obremenitve in se z njimi ni ogrožal njegov telesni ali

duševni razvoj tako, da stiki ne bi bili več v otrokovo korist (5.

odstavek 106. člena ZZZDR). Takšno njeno ravnanje nikakor ni bilo in

še vedno ni v otrokovo korist, saj tako M. kot dr. P. ugotavljata

regres v osebnostnem razvoju otroka zaradi pretirane odvisnosti

matere in izostanka možnosti identifikacije s pozitivno moško podobo.

Stiki z očetom so po mnenju obeh izvedencev nujni tudi zaradi boljše

splošne socializacije otroka (vključevanje v družbo vrstnikov in

osamosvajanje) in njegovega napredovanja glede čustvenega stanja.

Otrok zavrača stike z očetom in je zelo agresivno naravnan, kar je

posledica strahu, če se pojavi oče. Vendar pa razlogov na strani

očeta za strah ni, ampak je ta strah indoktriniran. Zato ga je treba

po mnenju izvedenca dr. P. čim prej premagati s postopnim uvajanjem

stikov z očetom. Pritožbeno sodišče zato kot pravilne sprejema

zaključke sodišča prve stopnje, da je v otrokovo korist, da čim prej

vzpostavi stike z očetom in normalen odnos do njega. Zaradi

indoktrinacije otroka in doseženega sindroma odtujenosti se morajo ti

stiki uvajati postopoma in ob pomoči strokovne osebe. Ob tehtanju

otrokovega zavračanja očeta in napora, ki ga bo deležen ob uvajanju

stikov, tudi po presoji pritožbenega sodišča prevlada korist, ki jo

bo otrok pridobil z vzpostavitvijo normalnega odnosa z očetom. To bo

otroku omogočilo tudi normalen osebnostni razvoj, saj bi se sicer ob

odsotnosti stikov večala njegova notranja napetost in bi vodila v

razvoj travmatizirane osebnosti. Vse to je ob zaslišanju pojasnil

izvedenec dr. P., zato so neutemeljeni očitki pritožbe nasprotne

udeleženke, da gre izvedencu le za dosego končnega cilja -

vzpostavitve stikov ne glede na to, kako se bo počutil otrok. Končni

cilj, ki ga je jasno opredelil izvedenec, je vendarle normalen in

zdrav razvoj otrokove osebnosti tako v socialnem kot čustvenem

pogledu. Ta cilj pa pretehta nad trenutno željo otroka, ki stike

zavrača - takšno zavračanje namreč ni utemeljeno oziroma je posledica

indoktriniranega strahu pred očetom. Pritožbeno sodišče se torej

strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se stiki vzpostavijo

takoj. Strinja se tudi, da se stiki uvajajo postopoma in ob

sodelovanju strokovne osebe - delavcev centra za socialno delo, ki

bodo očetu in otroku pomagali pri ponovnem vzpostavljanju odnosa.

Očitek matere, da je na njej vse breme priprave otroka na stik, je že

zato neutemeljen. Sicer pa je izvedenec dr. P. pojasnil, da je mati

inteligentna in ima sposobnost, da to lahko stori, drugo pa je želja

to storiti. Ne gre spregledati tudi izobrazbe matere, ki ji nudi tudi

dovolj strokovnega znanja, da lahko - seveda, če to želi in hoče -

otroka primerno pripravi na stik z očetom. Kot odgovoren roditelj bi

bila dolžna tudi sama vložiti vse napore v korist otroka in se tudi

sama potruditi za njegov skladen osebnostni razvoj. Družinska

terapija, ki jo omenja njena pritožba, pa predpostavlja odgovorno

ravnanje obeh roditeljev z namenom vzpostavitve medsebojne starševske

komunikacije. V tako terapijo se lahko vključita oba starša, uspešna

pa bo le pod pogojem, da jo bosta resno izvajala, saj so dosedanji

poskusi - tudi s strani nasprotne udeleženke, ki to ves čas poudarja

- ostali pretežno pri besedah, končali pa s prepirom in še večjim

medsebojnim nezaupanjem in obtoževanjem. Glede na mnenje izvedenca

dr. P., da zna mati tudi neverbalno vplivati na otroka, pa je prav,

da tudi uvajalni stiki potekajo brez materine navzočnosti ne glede na

siceršnjo navezanost otroka na mater. Pritožbeno sodišče se torej

strinja, da se stiki začnejo vzpostavljati takoj, to je vsako sredo v

mesecu. Ni utemeljen očitek predlagateljeve pritožbe, da tak sklep

sodišča prve stopnje ni izvršljiv, ker sreda ni datumsko določena

oziroma umeščena v določen mesec in leto. Sodna odločba postane

izvršljiva, ko postane pravnomočna in poteče rok za prostovoljno

izpolnitev dolžnikove obveznosti (1. odstavek 19. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju). Ker gre v tem primeru za vnaprej določeno

(od izdaje sklepa dalje) obveznost trajne narave, posebna določitev

paricijskega roka niti ni mogoča - obravnavani sklep torej postane

izvršljiv s pravnomočnostjo in datum prvega stika bo predstavljala

prva sreda potem, ko bosta udeleženca prejela sklep (ter na centru za

socialno delo uredila potrebno za stik s pomočjo strokovnega delavca

centra). Začetek stikov je tako v sklepu naveden dovolj določljivo in

je zato sklep tudi izvršljiv. Sodišče prve stopnje pa datuma prvega

stika niti ni moglo točno določiti, saj ni moglo vnaprej predvideti

pravnomočnosti sklepa. Kot že rečeno, se stiki začnejo ob strokovni

pomoči centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje je v odločbi

določilo Center za socialno delo Moste Polje, ki je z udeležencema

sodeloval že doslej. Zgolj odprava dosedanjih odločb centra v

pritožbenem postopku zaradi določenih nepravilnosti ne narekuje

določitev drugih institucij za realizacijo stikov, saj je po zakonu

ravno center za socialno delo tisti, ki je dolžan storiti potrebne

ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo

njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi (119. člen

ZZZDR). Po Zakonu o socialnem varstvu pa center za socialno delo

opravlja naloge, ki so centrom za socialno delo z zakonom poverjene

kot javna pooblastila ter naloge, ki jih centrom za socialno delo

nalagajo drugi predpisi (49. člen), med socialno varstvene storitve

pa sodi tudi pomoč družini (11. člen), ta pa med drugim obsega

strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi

člani ter pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje

njene vloge v vsakdanjem življenju (15. člen). Obe pritožbi

izpodbijata obseg in dinamiko uvajalnih stikov, pri čemer

predlagatelj predlaga skrajšanje uvajalnega obdobja, nasprotna

udeleženka pa meni, da je to obdobje prekratko, saj naj bi otrok že

po petih mesecih preživel cel mesec počitnic z očetom. Pritožbeno

sodišče sodi, da je dinamika, kot jo je določilo sodišče prve

stopnje, primerna in sledi predvideni vzpostavitvi stikov med očetom

in sinom, ki od kratkih stikov, namenjenih predvsem medsebojnemu

spoznavanju in ponovni vzpostavitvi medsebojnega odnosa, prehaja v

normalne redne stike. Določitev časovno povsem natančne in

pričakovane dinamike stikov je potrebna glede na odsotnost medsebojne

komunikacije med staršema in njune nepripravljenosti in nesposobnosti

sprotnega dogovarjanja ali prilagajanja stikov sprotnim situacijam.

Zato je nesprejemljiv predlog pritožbe nasprotne udeleženke o

sprotnem prilagajanju stikov glede na otrokovo odzivanje - to bi bilo

mogoče le, če bi starša zaradi otrokovih koristi vzpostavila

medsebojno komunikacijo in presegla medsebojne zamere in lastne

interese, kar pa doslej še nista uspela. Kljub temu, da so stiki

vnaprej točno določeni, pa to ne pomeni, da jih ni mogoče spremeniti

z novo odločbo, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka

(4. odstavek 421. člena ZPP). Kljub relativno kratkemu času, ki ga

imata oče in otrok v prvih petih mesecih na voljo (prvi mesec po 15

minut, nadaljnje štiri pa po pol ure), pritožbeno sodišče sodi, da je

zaradi otrokovega izrazito odklonilnega odnosa do očeta, prav, da se

stiki uvajajo počasi in postopoma, da otrok počasi in s čim manj

napora premaga svoj strah in odpor do očeta. Čeprav bo otrok pretežen

čas še pri materi in bo lahko nadaljevala s svojim dosedanjim

odklonilnim stališčem do predlagatelja in stikov otroka z njim, pa bo

ravno počasno uvajanje in kontinuiteta stikov omogočila, da bo otrok

sam spoznal očeta in do njega izoblikoval lastno mnenje. Dogodki po

izdaji sklepa prve stopnje le še potrjujejo, da je stike treba

uvajati znova in počasi, da jih otrok ne sprejme preobremenjujoče. V

tej smeri bi morala delovati tudi mati in otroka vzpodbujati k

stikom, zavedajoč se, da je to v otrokovo korist. Kakršnokoli

izpostavljanje lastne stiske zaradi otrokovih stikov je zato povsem

neustrezno. Na trditev pritožbe nasprotne udeleženke, da predvideni

urnik stikov posega v otrokov ritem šolskih obveznosti, pritožbeno

sodišče odgovarja, da vsak stik posega v dosedanji ritem otrokovega

življenja. Glede na to, da so stiki med tednom le ob sredah in da

tudi po navedbah nasprotne udeleženke otrok do 14. ure konča pouk in

že tudi ima kosilo, stik ob 14.30 ne bo bistveno posegel v otrokov

ritem življenja, glede na časovno kratke stike (prvih pet mesecev le

do pol ure) pa bo v preostalem času otrok še vedno lahko opravil

morebitne domače naloge ali druge šolske obveznosti. Končni cilj je,

kot je bilo že omenjeno, vzpostavitev rednih stikov otroka z očetom

in njun normalen odnos. V takih razmerah se bodo stiki izvajali, kot

je to opredelilo sodišče prve stopnje v 5. točki 1. odstavka izreka,

pritožbeno sodišče pa delno korigiralo s tem sklepom. Predlagatelj

želi daljše stike in želi otroka oddajati po stiku zjutraj v šolo. Za

toliko časa (torej čez noč do pouka zjutraj) naj bi se stiki

podaljšali, obenem pa bi se na ta način udeleženca izognila

medsebojnemu srečanju in s tem povezanim konfliktnim situacijam.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaenkrat ni razlogov, ki bi

narekovali daljše stike, kot že rečeno pa bodo spremenjene razmere in

koristi otroka lahko narekovale izdajo nove odločbe (4. odstavek 421.

člena ZPP). Starša pa se bosta morala tudi zaradi interesov otroka

izogibati medsebojnim konfliktom vpričo otroka, saj to otrokove

stiske le še povečuje. Pritožbi predlagatelja je pritožbeno sodišče

ugodilo le toliko, da je spremenilo čas preživljanja poletnih

počitnic tako, da otrok sicer preživi počitnice en mesec z očetom, a

v dveh delih po 14 dni. Na ta način se zagotavlja večja kontinutiteta

stikov, obenem pa otrok tak stik ohranja v poletnih počitnicah tudi z

materjo. Čas preživljanja novoletnih počitnic pa je preciziralo tako,

da je natančno določilo čas njihovega preživljanja tako v zvezi z

božičnimi prazniki kot v zvezi z novoletnimi prazniki. To je bilo

treba glede na to, da se udeleženca zaenkrat tega nista sposobna

dogovoriti sama. Odgovoriti je treba le še na tisti del pritožbe

nasprotne udeleženke, v katerem ta zahteva, da sodišče ugotovi

predlagateljevo stalno prebivališče in izraža skrb, da otrok med

stiki na predlagateljevem domu ne bo kvalitetno preživljal svojega

časa. Ni dvoma, kje ima predlagatelj prijavljeno stalno prebivališče,

očitno pa večino svojega časa preživi na kmetiji svojega očeta.

Nasprotna udeleženka mora po sklepu sodišča otroka dva meseca na

stike pripeljati na očetov dom (4. točka 1. odstavka izreka v zvezi z

2odstavkom izreka), torej na naslov njegovega stalnega

prebivališča, kjer bo otroka prevzel. Tudi ni skrb nasprotne

udeleženke, da preverja, v kakšnih razmerah biva predlagatelj. Kako

bo preživljal stike z otrokom, bo po lastni presoji uredil sam,

vodilo pri tem pa mu bodo morale biti zopet koristi otroka. Stvar

njegove odločitve je torej, ali jih bo preživel na naslovu stalnega

prebivališča, ali kje drugje (morda na izletu z otrokom, na obisku, v

živalskem vrtu, na sprehodu, v lokalu na pizzi ali kaj podobnega).

Ali, kot je bilo omenjeno že v zvezi z zatrjevano stisko nasprotne

udeleženke zaradi otrokovih stikov: v času otrokovega stika z očetom

se bo morala mati zavedati, da je takšno ravnanje v otrokovo korist

in zato prepustiti otroka v tem času v očetovo oskrbo. Očetu in

njegovi vzgoji ni mogoče očitati nepravilnosti (tega tudi nista

storila izvedenca) in oče je bil ocenjen kot oseba, ki je otroku

naklonjena, zna pritegniti otroka, v času, ko so se stiki izvrševali,

pa so delavci centra za socialno delo ugotavljali, da je otrok pri

očetu zadovoljen in da se lepo razumeta. Kakršnokoli dodatno

pogojevanje stikov na očetovem domu je zato povsem neutemeljeno.

Glede na povedano je torej pritožbeno sodišče pritožbi predlagatelja

delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v 5. točki 1. odstavka

izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP

spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V preostalem

delu pa je njegovo pritožbi, pritožbo nasprotne udeleženke pa v

celoti zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v

nespremenjenem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom

ZNP).