VSL sklep III Cp 3218/2005

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v celoti spremeni tako, da
se pritožbi dolžnika z dne 8.12.2004 ugodi in se sklep sodišča prve
stopnje z dne 29.11.2004, opr. št. I 2003/00149-63, spremeni tako, da
se predlog upnika za povrnitev stroškov hrambe zavrne, zavrne pa se
tudi predlog upnika za povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov.
Upnik je dolžan povrniti dolžniku 95.984,00 SIT izvršilnih stroškov,
v 15 dneh.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pritožbo dolžnika

zavrnilo in potrdilo sklep opr. št. In 2003/00149 z dne 29.11.2004

(1. točka izreka). Dolžniku je naložilo v roku 8 dni upniku plačati

nadaljnje izvršilne stroške v znesku 33.550,00 SIT (2. točka izreka).

Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih

razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi pritožbi zoper sklep o

stroških hrambe, izdan po strokovni sodelavki, in citirani sklep

razveljavi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega

sklepa z dne 5.5.2005 nastopalo v vlogi pritožbenega sodišča na

podlagi določb 53. in 54. člena Zakona o sodiščih. Pri tem pa ni

uporabljalo oz. upoštevalo določb ZPP, ki urejajo pritožbeni

postopek. Zlasti je spregledalo, da kot sodišče druge stopnje brez

glavne obravnave oz. naroka ne more ugotavljati dejanskega stanja.

Edine dejanske ugotovitve prvega sklepa strokovne sodelavke so namreč

bile, da je upnik pravočasno zahteval povrnitev stroškov hrambe

vozila, da je predložil račun družbe C., d.o.o., za znesek 761.904,00

SIT ter nakazilo o njegovem plačilu. Dolžnik se o teh listinah, ki so

bile podlaga za dejanske ugotovitve strokovne sodelavke pred izdajo

njenega sklepa, ni mogel izjaviti. Ko je v pritožbi zoper omenjeni

sklep zatrjeval, da dvomi, da je bilo vozilo sploh dano v hrambo

družbi, ki je izdala račun, ter zato predlagal ustrezne dokaze, je

sodišče prve stopnje preprosto ugotovilo, da dolžnik ni predlagal

dokazov, nato pa še samo brez naroka izvajalo dokaze, na katere se

sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Trditev dolžnika, da

avtomobil ni bil nikoli premaknjen z mesta, je sodišče prve stopnje

zavrnilo z argumentom, da bi bilo to možno storiti tudi z avtovleko,

čeprav tega dejstva v postopku nihče ni zatrjeval. Račun, ki ga je

upnik predložil, ni javna listina, kot napačno meni sodišče prve

stopnje. Verodostojnost računa je dolžnik skušal izpodbiti, vendar mu

sodišče prve stopnje tega ni dopustilo. Dolžnik vztraja, da vozilo

nikdar ni bilo dano v hrambo družbi, katere račun je predložil upnik.

Stroški hrambe tako dejansko niso nastali in jih dolžnik že iz tega

razloga ni dolžan plačati. V nadaljevanju dolžnik povzema pritožbene

trditve iz pritožbe zoper sklep strokovne sodelavke, ki so relevantne

v tej pritožbi zoper sklep z dne 5.5.2005. Med drugim navaja, da je

iz rubežnega zapisnika razvidno, da bo zarubljeni avtomobil hranjen

pri upniku na naslovu Ul. J. O. x, K.. Hramba avtomobila je bila tako

zaupana upniku, in ne neki tretji pravni osebi. Če je torej upnik

vozilo res predal v hrambo nekomu drugemu, za kaj takšnega ni imel

pooblastila in tega ne bi smel storiti. Povedano drugače, gre za

samovoljno ravnanje upnika, ki nikakor nima podlage v določbah 5.

odstavka 38. člena ZIZ. Predmetni stroški za izvršbo niso bili

potrebni. Pritožba nadalje izpodbija tudi odločitev sodišča prve

stopnje o stroških postopka. Sodišče je očitno upniku priznalo

stroške odgovora na pritožbo zoper sklep, ki v ZPP in ZIZ ni

predviden. Gre torej za povsem nepotreben strošek v postopku izvršbe,

ki naj bremeni upnika.

Pritožba je utemeljena.

Način hrambe zarubljenih stvari ureja Pravilnik o opravljanju službe

izvršitelja (Ur. l. RS, št 18/2003; v nadaljevanju pravilnik). V

skladu z določbo sedmega odstavka 65. člena pravilnika se zarubljene

stvari, ki so se v času rubeža nahajale pri upniku, pustijo v hrambi

pri njemu. V konkretnem primeru se zarubljeni avtomobil res ni

nahajal pri upniku, vendar iz rubežnega zapisnika izhaja, da je bil

dogovor med upnikom in dolžnikom, da avto hrani upnik na naslovu Ul.

J. O. x, K.. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnik ni

ugovarjal dejstvu, da bo vozilo shranjeno pri upniku. Vendar pa

stališče sodišča prve stopnje, da ni samo izvršitelj tisti, ki lahko

zaupa zarubljeno stvar v hrambo tretji osebi, ni pravilno. V skladu z

določbo drugega odstavka 65. člena pravilnika lahko za hrambo

zarubljenih stvari pravno ali fizično osebo pooblasti le izvršitelj,

in sicer v primeru, kadar je zaradi vrste, količine ali lastnosti

zarubljenih stvari potrebno zagotoviti posebne pogoje in način

njihove hrambe. Takšna oseba pa mora biti v skladu s predpisi

pooblaščena za opravljanje teh dejavnosti in ima prostore in opremo,

ki izpolnjuje minimalne tehnične in druge pogoje. Res je, da se

morajo zarubljene stvari hraniti s skrbnostjo dobrega gospodarja

(prvi odstavek 66. člena pravilnika), vendar to ne pomeni, da lahko

upnik brez soglasja dolžnika in izvršitelja zarubljene stvari zaupa v

hrambo tretji osebi in da je ta standard izpolnjen le v primeru,

kadar zarubljeno stvar hrani tretja oseba. Upnik v konkretnem primeru

niti ni pojasnil, zakaj je bilo treba zarubljeno stvar zaupati v

hrambo tretji osebi, ki pa se z dejavnostjo hrambe niti ne ukvarja

(glej uradni zaznamek na l. št. 118, o čemer pa se je pritožbeno

sodišče prepričalo tudi z vpogledom v sodni register kot javno

knjigo). Tako ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je upnik

ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarja, če je zaupal stvar v hrambo

osebi, ki ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 65. člena

pravilnika. V čem naj bi bila bolj zagotovljena varnost hrambe vozila

s strani pravne osebe, ki te dejavnosti ne opravlja, iz navedb upnika

ni razvidno, predvsem upoštevajoč dejstvo, da je bilo vozilo hranjeno

na naslovu Ul. J. O. x v K. (kot je razvidno iz računa št. 101-04),

na katerem se je zavezal hraniti vozilo upnik sam (pri tem pa tudi ni

mogoče mimo podatkov sodnega registra, da ima na tem naslovu stalno

prebivališče ustanovitelj družbe, ki je izdala sporni račun). Stroški

hrambe avtomobila tako po oceni pritožbenega sodišča glede na

navedeno ne predstavljajo potrebnih stroškov, zato upnik do povračila

teh stroškov ni upravičen (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Ker je sodišče prve stopnje materialno pravo napačno uporabilo, je

pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo ter izpodbijani sklep

spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sprememba izpodbijanega sklepa je terjala tudi spremembo odločitve o

stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ). Z neutemeljeno priglasitvijo stroškov hrambe so dolžniku

nastali izvršilni stroški, ki jih je upnik dolžan dolžniku povrniti

(šesti odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče je tako dolžniku

priznalo 2 x po 300 točk za sestavo obeh pritožb (tarifna številka

27/6), stroške sodnih taks v skupni višini 15.200,00 SIT, 1.320,00

SIT materialnih stroškov (tretji odstavek 3. člena Odvetniške tarife)

in 13.464,00 SIT DDV, skupaj torej 95.984,00 SIT izvršilnih stroškov.

Stroškov konference s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so

že vsebovani v postavki za sestavo pritožbe.