VSC sklep Cp 2135/2004

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pred sodiščem prve stopnje teče pravda za predodelitev mladoletnih hčera pravdnih strank, dne 16. 6. 1990 rojene P. in 14. 11. 1992 rojene L. M. D. po tožbi tožnika, vloženi zoper toženko dne 27. 8. 2004, s katero zahteva, da se obe hčeri, ki sta bili ob razvezi pravdnih strank s pravnomočno sodbo dne 9. 2. 1998 opr. št. P 803/97 Okrožnega sodišča v Celju dodeljeni v varstvo in vzgojo očetu, nato pa s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 23. 6. 2004, opr. št. P 916/2002 materi - toženki, spet dodelita v varstvo in vzgojo tožniku - očetu ter toženki zanju določi preživnina. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, da se toženki začasno omeji pravica do varstva in vzgoje obeh mladoletnih hčera pravdnih strank, ki jo ima na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 916/2002 tako, da se do pravnomočnosti sedaj tekoče pravdne zadeve obe hčeri začasno dodelita v varstvo in vzgojo očetu - tožniku, toženki pa se prepoveduje, da mld. hčerki odpelje z območja R. S., dokler ne bo pravnomočno končan spor glede spremembe odločitve o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo. Odločitev sodišče prve stopnje utemeljuje s tem, da pri odločanju o varstvu, vzgoji in oskrbi otrok sodišče vodi izključno otrokova korist, da obe dekleti že več kot dve leti živita pri materi, ki s tem, ko ju je tekom prej tekočega postopka odpeljala s seboj v N. ni spoštovala pravnomočne sodbe, vendar sta bili dekleti s pravnomočno sodbo z dne 23. 6. 2004 opr. št. P 916/2002 dodeljeni materi, to sodbo pa je sodišče izdalo na podlagi dogovora in sporazuma staršev - pravdnih strank. Toženka to odločbo spoštuje, ne onemogoča stikov očeta z otrokoma glede na to, da sta hčeri skladno z zadnjo sodbo poletne počitnice preživeli pri očetu. Dalje navaja, da se tožnik glede na to, da sta se s toženko sporazumela in dogovorila glede varstva in vzgoje otrok šele koncem junija 2004 in ta dogovor tožnik spet želi spreminjati z novo tožbo, s toženko gotovo ni sporazumel glede trajnega bivanja obeh hčera v S., da se takšne odločitve ne morejo spreminjati vsakih nekaj mesecev, ker to ni v korist otrok, še zlasti zato, ker sta si obe dekleti v izjavah, pri katerem od staršev želita živeti, že večkrat premislili in ju pri odločanju o tem, pri kom od staršev bi živeli, bolj kot resnična želja vodi strah, da bi se kateremu od staršev zamerili, kar ugotavlja tudi sodna izvedenka N. K. G. v izvedenskem mnenju z dne 22. 3. 2004 (op. izdelanem v prej tekoči pravdi za predodelitev). Sodišče prve stopnje pa kljub podanima izjavama mld. hčera, da želita ostati pri očetu, s katerim se bolje razumeta, ocenjuje, da je v korist obeh hčera, da se kontinuiteta njunega varstva in vzgoje ne prekine in da se do ponovne odločitve o tem, pri komu od staršev bosta živeli, z začasno odredbo ne spreminja njunega bivališča in zato naj ostaneta v varstvu in vzgoji pri materi, do konca pravdnega postopka. Ugotavlja še, da je mati deklici v skladu s sporazumom o stikih, povzetem v zadnji pravnomočni sodbi pustila v S. na počitnice k očetu in da se pričakuje, da bo odločbo spoštovala, ravno tako pa tudi tožnik, za katerega še navaja, da bi v korist otrok lahko že dosedaj napravil več, saj je glede na svoje dosedanje postopke proti materi dobro vedel, da obeh deklic brez sodne odločbe ali sporazuma z materjo ta trenutek ne more pravno veljavno obdržati. Ugotavlja še, da tožnik ni izkazal, da je začasna odredba o varstvu in vzgoji mld. P. in L. D. potrebna zaradi konkretne ogroženosti njunih koristi in tudi ne, da takšnega zavarovanja ni mogoče odložiti do popolne razjasnitve stvari ob koncu postopka.

Ta sklep pravočasno pritožbeno izpodbija tožnik in sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb materialnega prava (op. prav procesnih določb) in sicer tč. 14 čl. 354 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in ob tem ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, le podredno pa, da odločbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do verjetno izkazane nedenarne terjatve, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nenadomestljiva škoda ne nastaja in da je celo v korist otrok, da ostajata v bodoče v N., je dokazno nepodprta, pavšalna, neprepričljiva in v nasprotju z željami in potrebami mld. deklet. Pritožba navaja, da toženka dve leti (proti volji otrok in nespoštovanju odločbe sodišča) ni pustila normalnega življenja hčerama in obiskovanja šole, bila je celo v kazenskem postopku in ker tožnik ni želel zadeve še bolj potencirati, se je kot oškodovanec strinjal, da se je le-ta ustavil zato, da se normalizirajo odnosi med starši in otroki. Pričakovanje sodišča, da bo mati spoštovala sodno odločbo je naivno, saj sodišče že sedaj razpolaga z evidentnimi dokazi, da se mati dosedaj kot tožena stranka ni držala nobenega dogovora in je obe deklici ugrabila ter ju proti njuni volji odpeljala v N.. Tudi izvedensko mnenje, na katerega se sklicuje sodišče ne govori o tem, da je kljub jasno izraženi volji obeh deklic, da ostaneta pri očetu v S., vseeno za deklici bolje v N. pri materi kot pa v S. pri očetu. Krivična pa je ocena sodišča, da bi oče lahko za deklici dosedaj napravil več, te navedbe pa sodišče tudi ne obrazloži. Pritožba še poudarja, da sta obe dekleti v takšnem starostnem obdobju, da smeta in po določilih ZPP celo morata sami izjaviti svoje potrebe in voljo na neformalnem razgovoru pred sodiščem, ki bi ga po trditvi pritožbe sodišče prve stopnje moralo opraviti pred odločitvijo o začasni odredbi. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do izjav obeh hčera in se tudi ni opredelilo do zatrjevanj, zakaj se je tožnik strinjal z dodelitvijo hčera materi v prej tekočem postopku. Navaja, da se konkretna ogroženost otrok kaže v tem, da morata proti svoji volji obiskovati šolo v tujem jeziku, ki ga ne obvladata niti ne govorita, da morata biti tujki v tujem okolju brez prijateljev in prijateljic, da morata proti svoji volji bivati skupaj z novim partnerjem matere in njunim skupnim otrokom v N. in da sta že in bosta tudi bodoče prikrajšani pri izobraževanju, saj normalnega razreda brez zaostanka v N. nista mogli nadaljevati. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi v izrecnem nasprotju z mnenjem C. z. s. d. Ž..

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odst. 411. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da med postopkom v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko izda sodišče na predlog stranke ali po uradni dolžnosti začasno odredbo o varstvu in preživljanju skupnih otrok, kot tudi začasno odredbo o odvzemu ali omejitvi pravice do stikov oz. o načinu izvrševanja stikov. Po III. odst. pa se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. Začasne odredbe v sporih iz družinskopravnih razmerij večinoma ali skoraj pravilnoma predstavljajo regulacijske oz. ureditvene začasne odredbe, saj je smisel začasnih odredb, izdanih po določilu čl. 411 ZPP v tem, da se začasno, do dokončne odločitve o sporu sporno pravno razmerje uredi in s tem prepreči nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Vendar pa je začasna odredba v sporih, kot je tudi predmetni, torej v sporih varstva in vzgoje ter preživljanja otrok, lahko le nujen ukrep, ki ga je potrebno uporabiti takrat, ko se pokaže, da varstvo koristi otrok terja nujno ukrepanje že tekom postopka, to pa je takrat, če se ugotovi, da bi brez začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda, ali da bi prišlo do nasilja, da torej zaradi ogroženosti otroka izhaja nujnost, da se vprašanje varstva in vzgoje, pa tudi njegovega preživljanja začasno uredi še pred meritorno odločitvijo v sporu. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da konkretne ogroženosti koristi obeh otrok zaradi življenja pri materi, ki bi terjala nujnost spreminjanja stanja po pravnomočni sodbi z dne 23. 6. 2004 z začasno odredbo že v teku s tožbo dne 27. 8. 2004 začetega novega sodnega postopka o predodelitvi hčera ponovno k očetu, ni izkazal. Dejstvo je, kot pravilno povzema tudi sodišče prve stopnje, da sta bili obe dekleti s pravnomočno sodbo z dne 23. 6. 2004 dodeljeni materi, iz obrazložitve te sodbe izhaja, da je bila takšna sodna odločitev sprejeta tudi na podlagi sporazuma in dogovora obeh staršev. Pritožnik v pritožbi ne prereka ugotovitve sodišča, da sta dekleti pri očetu skladno z zadnjo pravnomočno sodbo preživeli počitnice. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da toženka zadnjo odločbo spoštuje. Le izjavi obeh deklet o tem, da bi raje živeli pri očetu, na katere se sklicuje tožnik, pa ob tem, da ni izkazana njuna ogroženost in ogroženost njunih interesov zaradi življenja pri materi, pri kateri dekleti že dve leti živita, ne moreta biti zadostna podlaga, ki bi narekovala nujnost spreminjanja odločitve pravnomočne sodbe z dne 23. 6. 2004 že z začasno odredbo, še zlasti ne ob tem, ko pritožnik pritožbeno ne prereka ugotovitve sodišča v sklepu, da sta si obe dekleti že večkrat premislili v svojih izjavah o tem, pri katerem od staršev bi raje živeli. Tudi sami izjavi deklet, ki sta ju napisali in tudi podali na CSD v času vložene tožbe še ne izkazujeta konkretne ogroženosti njunih koristi zaradi življenja z materjo v N., ki bi terjala spremembo odločitve o varstvu in vzgoji otrok z začasno odredbo, temveč le njuno željo, da želita bivati v Sloveniji z očetom. Kot razloge, ki jih tožnik uveljavlja v predlogu za izdajo začasne odredbe in s katerimi utemeljuje nastanek nenadomestljive škode mld. hčerkama pa navaja tudi ravnanja toženke že v teku prej tekočega pravdnega postopka (preprečevanje stikov z očetom, zloraba zaupanja očeta in hčera, ko ju po počitnicah ni vrnila v S. več kot dve leti, nespoštovanje sodne odločbe sodišča - razvezne sodbe, neplačevanje preživnine za dekleti), to pa so okoliščine, ki so bile tožniku znane že ob izdaji sodbe z dne 23. 6. 2004, s katero se je strinjal in katere spremembo sedaj zahteva, v predlogu pa ne navaja nadaljnjih ravnanj toženke, ki bi utemeljevale in narekovale zaključek, da so interesi obeh otrok, ko bivati pri njej v Nemčiji ogroženi v tolikšni meri, da bi sodišče moralo ugoditi začasni odredbi. Glede na pritožbena izvajanja je zapisati, da brez dvoma imata obe dekleti glede na njuno starost (14 in 12 let) po določilu čl. 410 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v sporu, ko sodišče odloča o varstvu in vzgoji otrok ter o stikih staršev z otroki pravico, (ni pa to njuna dolžnost), da izrazita svoje mnenje o tem, pri katerem od staršev želita živeti, sodišče pa mora otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve na primeren način obvestiti o uvedbi postopka ter o njegovi pravici in glede na starost otroka in druge okoliščine sodnik z otrokoma opravi tudi neformalen razgovor. Izjave otrok, ki so sposobni izraziti svoje mnenje je v postopku, v katerem sodišče odloča o varstvu in vzgoji otrok vsekakor treba upoštevati, vendar le-te nujno presojati v okviru osnovnega in zakonsko normiranega vodila pri odločanju v tovrstnih sporih, kot tudi v konkretnem primeru, to pa je največje otrokove koristi, kar pa pomeni, da mora sodišče kljub izjavam otrok vedno ugotoviti, kako in pri komu od staršev bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene (čl. 78/II ZZZDR Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v zv. s čl. 421/IV ZPP). Sodišče bo pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika glede dodelitve obeh hčera ponovno očetu v tekočem rednem pravdnem postopku moralo ob upoštevanju vseh postopkovnih pravil, ki jih predpisuje 27. poglavje ZPP ugotavljati spremenjene razmere in tudi največjo korist obeh mld. hčera, ob tem pa se ustrezno opredeliti tudi do izražene želje in mnenja obeh otrok pravdnih strank, pri kom od staršev želita živeti, če ga bosta v postopku želeli izraziti. V okviru ugotvaljanja spremenjenih razmer bo moralo presoditi vse tožbene navedbe tožnika, tudi tiste, ko navaja, zakaj se je v prej tekočem postopku strinjal z dodelitvijo otrok materi, presoja takšnih navedb bo torej predmet rednega postopka. Glede nadaljnjega pritožbenega očitka, da je odločitev sodišča v izrecnem nasprotju z mnenjem C. z. s. d. Ž., pri čemer pritožnik sicer ne navaja, na katero mnenje se sklicuje, glede na to pa, da je k tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe priložil kot dokazilo mnenje centra za socialno delo, izdelanem v prej tekoči pravdi, ki datira z 23. 6. 1999, torej kar več kot pet let nazaj, pa je ugotoviti, da sodišče pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe na tako mnenje ni vezano. Ugotovitev sodišča prve stopnje v sklepu, ko trdi, da bi lahko oče v korist otrok že dosedaj napravil več, res ni dovolj obrazložena, saj iz sklepa ni mogoče zaključiti, kaj je imelo sodišče prve stopnje v mislih pri tem, vendar pa glede na zgoraj že cit. in obrazložene pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo začasne odredbe v tovrstnih postopkih, te navedbe sodišča prve stopnje niso odločilne, zato tudi ne vplivajo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Ravno tako tudi odločitve sodišča prve stopnje ne omaja neposredno na višje sodišče poslana prošnja tožeče stranke za nujno odločanje, s katero tožnik navaja, da je prejel nove dokaze, ki potrjujejo tožbena zatrjevanja in upravičenost izdaje začasne odredbe, ker je toženka pred nemškim sodišče podala predlog, da se tožeči stranki prepovejo stiki z obema hčerkama. K vlogi priložene listine namreč dokazujejo le, da je toženka takšen postopek sprožila, postopek pa še ni končan. Iz spisovnega gradiva pa tudi izhaja, da je mati obe hčeri že odpeljala v N., kjer sedaj živita in se šolata.

Pri odločanju o predlogih za izdajo začasne odredbe v tovrstnih sporih je vedno treba upoštevati, da začasna odredba predstavlja hud poseg v položaj bodisi starša bodisi otrok, zato mora biti urejanje varstva in vzgoje z začasno odredbo v sodnih postopkih pridržano le za primere, kjer ogroženost otrok in njegovih koristi narekuje nujnost urejanja vprašanja varstva in vzgoje že z začasno odredbo. Takšnih okoliščin pa v konkretnem primeru tožnik ni izkazal, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialno in procesnopravno pravilna, pritožba tožnika pa neutemeljena. Zato jo je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP).

Pritožbeno sodišče pa še opozarja, da je glede na to, da tožena stranka biva v tujini potrebno uporabiti glede vročanja ustrezne določbe ZPP.

O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker niso bili priglašeni.