VSL sklep I Cpg 26/2002

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba v izpodbijanem delu (1.in
2. točka ter 1.odstavek 3.točke izreka) razveljavi ter zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim sodnikom.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bile tožene stranke

solidarno dolžne plačati znesek 877.884,32 DEM z obrestmi (1. točka

izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženim

strankam pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (2.

točka izreka). Tožeči stranki je tudi naložilo, da je dolžna plačati

v roku 30 dni sodno takso za tožbo v znesku 561.846,00 SIT ter sodno

takso za sodbo v znesku 561.846,00 SIT, skupaj 1.123.692,00 SIT.

Toženim strankam pa je naložilo, da so dolžne plačati sodno takso za

odgovor na tožbo, vsaka po 280.923,00 SIT (3.točka izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku

tožeče stranke v celoti ali vsaj delno ugodi, podredno pa, da

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Prvotožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter

naloži tožeči stranki plačilo stroškov odgovora na pritožbo z

obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka tekom postopka

večkrat spremenila in dopolnila temelj svojega zahtevka. Medtem ko je

na začetku omenjala odkup menice, je nadalje zatrjevala, da je šlo za

navadno posojilno pogodbo med njo in prvotoženo stranko (pri čemer je

očitno mislila na nekdanjo delovno organizacijo; v nadaljevanju DO).

Zahtevek je nadalje temeljila na odškodninskem temelju, pa tudi kot

povračilo za obogatitev. Ugotovilo je, da je nazadnje vztrajala, da

je šlo za posojilno pogodbo, za posel, sklenjen v tujini, po katerem

mora vsaka stranka prejeto vrniti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka temeljila tožbeni

zahtevek prvenstveno na trditvi, da je bilo med njo in pravno

prednico prvotožene stranke, G.G.(pri čemer je sporno, ali je bila

navedena dejansko pravna prednica sedanje prvotožene stranke; v

nadaljevanju "tožena stranka") dogovorjeno posojilo. Trdila je, da se

je tožena stranka z njo ustno dogovorila, potem pa tudi z dvema

teleksoma ta dogovor potrdila, da bo zanjo poravnala znesek po tako

imenovani "Messbauerjevi" menici, da ji bo tožena stranka posojena

sredstva vrnila v nemških markah, najkasneje v roku 90 dni in ji

plačala 15% obresti za 90 dni uporabe. Tožena stranka je tožeči tudi

obljubila, da ji bo za varnost dala ustrezno bančno garancijo že v

januarju 1987, vendar te obljube ni izpolnila. Tožeča stranka je

trdila, da je posel sklenila z G.G. in sicer s K., ki je bil vodja

zunanje trgovine, da je pred tem s K. sklenila že več poslov, da je

K. sklepal posle v imenu G., da je vedno poslovala s krovnim

podjetjem, ter da nanj glasi tudi menica. Nadalje je trdila, da se je

tožena stranka zavedala svojega dolga in s pisnimi in ustnimi

zagotovili večkrat obljubila, da ga bo poravnala. Trdila je, da je na

teleksih, na katere se sklicuje prvotožena stranka, izrecno navedeno,

da gre za poravnavo dolgov firme G.. Tožeča stranka je v dokaz svojih

trditev predlagala zaslišanje prič in predložila listinske dokaze

(telekse tožene stranke, poročila banke, dopise...). Tožeča stranka

je uveljavljala plačilo vtoževanega dolga proti drugo do petotoženim

strankam kot pravnim naslednicam temeljnih organizacij združenega

dela (TOZD) v sestavi pravne prednice prvotožene stranke, delovne

organizacije (DO), in sicer na podlagi neomejene solidarne

odgovornosti za obveznosti delovne organizacije.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da so tožene stranke zanikale

obstoj zatrjevane posojilne pogodbe med tožečo stranko in toženo

stranko. Trdile so, da je G. prejel plačilo po menici, po kateri je

nastopal kot menični upnik ter da je šlo za plačilo Messbauerjeve

obveznosti po kupni pogodbi. Kdo je menico plačal, pa zanje ni

bistveno. Trdile so, da K. ni imel pooblastil za sklepanje pravnih

poslov, zlasti ne finančnih, za katere se zahteva posebno pisno

pooblastilo. Za zunanje kreditne posle je bila potrebna tudi vrsta

obličnosti. Trdile so, da je bil za sklepanje tovrstnih poslov

pooblaščen le direktor DO G.G..

Pritožbeno sodišče glede na takšne navedbe pravdnih strank ugotavlja,

da se pokaže kot odločilno v zadevi, ali je bil dogovor o posojilu,

ki ga zatrjuje tožeča stranka sklenjen ali ne. Tožeča stranka je v

dokaz svojih trditev o obstoju zatrjevanega dogovora predložila

listinske dokaze (med drugim dopise tožeče in tožene stranke), ki pa

jih prvostopno sodišče ni dosledno ocenilo. Prvostopno sodišče je

svoje zaključke, da tožeča stranka zatrjevanega dogovora o posojilu

ni dokazala, sicer oprlo na izpovedbe prič, mnenje izvedenca in

listinske dokaze, pri tem pa posameznega od listinskih dokazov (

zlasti ne tistih v prilogah A9, 15, 22 oz. 25) ni ocenjevalo.

Določilo 8.člena ZPP narekuje sodišču, da odloči o tem, katera

dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi

vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov

skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Posledica nepopolne

presoje dokazov pa je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (v danem

primeru glede zatrjevanega dogovora o posojilu). Pritožbeni razlog

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej utemeljen.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se je prvostopno sodišče

ukvarjalo predvsem s trditvami tožene stranke, da K. ni bil

pooblaščen za sklepanje pravnih poslov, zlasti ne finančnih poslov.

Prvostopno sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov sicer

pravilno ugotovilo, da je bila za zunanjetrgovinske posle pooblaščena

le delovna organizacija, ter da je pogodbo o posojilu lahko

podpisoval le generalni direktor delovne organizacije. Pravno in

poslovno sposobnost G.G., ki naj bi bila pravna prednica prvotožene

stranke, je pravilno presojalo po slovenskem pravu, v skladu z akti o

ustanovitvi delovne organizacije, saj se po določilu 17. člena Zakona

o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih

razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ; Ur.l. SFRJ št. 43/82), ki je veljal v

sporih z mednarodnim elementom v času spornega posla, pripadnost

pravne osebe določi po pravu države, v katerem je bila ustanovljena

(17. člen). S pripadnostjo pravne osebe pa sta mišljeni tudi njena

pravna in poslovna sposobnost. Tudi vprašanje obstoja pooblastila za

sklepanje pravnih poslov, kot je sporni, je prvostopno sodišče

pravilno ocenjevalo v skladu s sprejetimi pravnimi akti DO G.G..

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da K.ni bil niti statutarni niti

pogodbeni zastopnik in zaključilo, da kolikor je tožeča stranka

sklenila pogodbo s K. se šteje, da ni bila sklenjena, češ da niti

dopisi po faksu ( ki niti niso podpisani po individualnem poslovodnem

organu), ne zadostijo strogim zakonskim pogojem za odobritev pogodbe,

saj niso mogli uspešno nadomestiti vsega, kar je takrat zakon nalagal

strankam za odobritev posojila. Prvostopno sodišče je torej ocenilo,

da bi se, četudi bi zakoniti zastopnik DO odobril zatrjevano

posojilno pogodbo, štelo, da le-ta ni bila sklenjena, ker niso bili

izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki so bili takrat predpisani za

takšen pravni posel. Prvostopno sodišče takšnih svojih zaključkov

sicer ni obrazložilo, je pa sodeč po povzetkih izpovedb prič, ki jih

je naredilo, razbrati, da je očitno imelo v mislih določbe takrat

veljavnega Zakona o kreditnih odnosih s tujino (Ur.list SFRJ, št.

66/85), ki je urejal pogoje in načine, pod katerimi so smele

organizacije združenega dela in druge družbene pravne osebe najemati

kredite v tujini in dajati kredite tujim osebam. Pogodba, ki ni bila

sklenjena v skladu z določbami navedenega zakona, je bila nična, saj

je nasprotovala prisilnim predpisom. Posledice takšne pogodbe (ki je

torej nasprotovala našim prisilnim predpisom) pa bi moralo prvostopno

sodišče presojati po nemškem pravu. Za presojo posojilne pogodbe se

namreč v skladu z določilom 8. točke 20. člena ZUKZ uporabi kot

odločilno pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu

ponudbe prebivališče oziroma sedež, v danem primeru torej nemško

pravo. To pravo pa je, kot že rečeno, odločilno tudi za presojo

učinkov neveljavnega zastopanja.

Prvostopno sodišče se je sicer ukvarjalo z določilom 75.h člena

nemškega trgovinskega zakonika, ki določa pogoje za veljavnost

pravnega posla v primeru, ko je pravica zastopanja trgovinskega

pomočnika pomankljiva. Zaključilo pa je, da se tožeča stranka

neutemeljeno sklicuje na to določilo, češ da ta zakon za ta posel ni

uporaben, ker pogodba o posojilu ni pogodba oziroma pravni posel, ki

ga sklepa v okviru svojih rednih, normalnih pooblastil trgovski

pomočnik. Vendar prvostopno sodišče teh svojih zaključkov ni

obrazložilo. Prvostopne sodbe zato v tem delu ni mogoče preizkusiti

(14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožnik utemeljeno opozarja na kondikcijske zahtevke kot posledico

ničnosti ( neveljavnosti) pravnega posla, s katerimi se prvostopno

sodišče ni ukvarjalo. Tudi s temi se bo moralo ukvarjati in sicer po

določbah, ki jih za takšne primere predpisuje nemško pravo. Nadalje

je pritrditi pritožniku, da prvostopna sodba v delu, kjer zavrača

obogatitveni in odškodninski zahtevek, nima razlogov, zato je v tem

delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke

2odstavka 339. člena ZPP.

Prvostopno sodišče je torej nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj

ni ocenilo vseh dokazov, ki jih je predložila tožena stranka v

podporo svojim trditvam, da je s pravno prednico prvotožene stranke

sklenila posojilno pogodbo (dopisi z dne 27.1.1988, 30.12.1986,

7.3.1989, 20.5.1987..). Prvostopno sodišče ni presojalo pravnih

posledic ugotovljenih nepravilnosti pri sklepanju spornega posla po

nemškem pravu. Bistveno pa je tudi kršilo določbe pravdnega postopka,

saj svojih zaključkov, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, ni

ustrezno obrazložilo.

Ob povedanem je bilo potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi in

izpodbijano odločbo ( v 1.in 2. točki ter v prvem odstavku 3.točke

izreka) razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo

sojenje (354. in 355. člen ZPP).

Ker je prvostopno sodišče zavzelo tako trdna stališča glede

posameznih vprašanj, je pritožbeno sodišče vrnilo zadevo v novo

sojenje pred spremenjenega sodnika (356.člen ZPP).

Prvostopno sodišče naj v novem postopku oceni vse listinske dokaze,

ki sta jih predložili pravdni stranki (vsak dokaz posebej in vse

skupaj), nato pa na podlagi skrbne presoje listinskih dokazov v

povezavi z oceno izpovedbe prič in izvedenskega mnenja presodi, ali

so dokazane trditve tožeče stranke, da je z G.G. sklenila posojilno

pogodbo, ki je podlaga vtoževanemu znesku. V kolikor bo ocenilo, da

posojilna pogodba ni bila sklenjena, naj presoja utemeljenost

obogatitvenega in odškodninskega zahtevka tožeče stranke. V kolikor

bo ugotovilo, da je bila zatrjevana pogodba sklenjena, pa naj presoja

pravne posledice ugotovljenih nepravilnosti posla po nemškem pravu in

svoje zaključke ustrezno obrazloži. To pravo naj uporabi tudi pri

presoji pravnih posledic neveljavnega zastopanja. Po potrebi naj se

ukvarja z ugovori pasivne legitimacije toženih strank.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 3.odstavka

165.člena ZPP.