VSL sodba I Cpg 172/2004

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se
tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 26.911,50 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 8.11.1998 dalje do plačila in na povrnitev
pravdnih stroškov, zavrne.

Sodišče prve stopnje je toženo stranko obsodilo na plačilo zneska

26.911,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.11.1998 dalje ter

na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, odmerjenih v višini

66.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.9.2003 do

plačila, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili

zavarovalno pogodbo za avtomobilsko kasko zavarovanje z dne 5.5.1998,

po kateri tožena stranka pogodbenih obveznosti ni poravnala.

Ugotovilo je tudi, da tožena stranka ni zanikala obstoja vtoževane

terjatve, niti pogodbenega razmerja in le pavšalno navajala, da naj

tožeča stranka umakne tožbo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožil toženčev skrbnik, ki

meni, da je v vlogah z dne 3.9.2003 in 29.9.2003 podal dovolj tehtne

razloge za ugotovitev, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Na vročeno pritožbo nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zatrjevala, da je s toženo stranko dne 5.5.1998

sklenila zavarovalno pogodbo za avtomobilsko kasko zavarovanje po

polici št. X. Navedeno trditev, na podlagi katere je uveljavljala

tožbeni zahtevek, je dokazovala z listino, iz katere pa ne izhaja, da

bi bila zavarovanec tožena stranka, pač pa A.L. d.o.o., ki je

zavarovalno polico tudi podpisala. Res je v tej listini pripis "za

U.G., Murska Sobota, ulica Y", kakor tudi opomba "fakture: Z.S.P.P.

G.U. s.p., ulica Y, Murska Sobota", vendar pa navedeno ne pomeni, da

je tožeča stranka sklenila zavarovalno pogodbo s toženo stranko.

Prvostopno sodišče, ki je takšno dejstvo ugotovilo, je zmotno

presodilo listino, s katero je tožeča stranka svojo trditev o obstoju

pravno poslovnega razmerja s toženo stranko iz naslova avtomobilskega

zavarovanja, zatrjevala. Toženčeve navedbe v prvostopnem postopku

vendar niso bile povsem pavšalne, saj iz njegove vloge z dne 4.9.2003

(zap. št. 11 spisa) izhaja, da "toženec glede eventualnega dolga pri

tožeči stranki sploh ni vedel, kaj dela oziroma podpisuje oziroma

poravnava, če sploh obstaja, ne bi smela biti veljavna". Iz listine,

na katero se je tožeča stranka v naraciji tožbenega zahtevka

sklicevala, izhaja, da je zavarovalno pogodbo sklenila z drugo pravno

osebo, ne s tožencem, očitno pa v njegovo breme. Vendar pa tožeča

stranka v tem sporu ni zatrjevala, da je toženec navedeno obveznost

tudi prevzel oziroma se v razmerju do nje zavezal, da bi na takšni

podlagi lahko zahtevala neplačane obroke iz spornega zavarovalnega

razmerja. Pogodba v breme tretjega namreč še vedno zavezuje samo

pogodbenika in ne tretjega (primerjaj 153. člen ZOR).

Ker je tako pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti

pritožbeno sodišče spoznalo, da prvostopno sodišče materialnega prava

ni pravilno uporabilo, ker je zmotno presodilo listino, na podlagi

katere je tožeča stranka uveljavila tožbeni zahtevek, je bilo treba

pritožbi ugoditi in napadeno sodbo spremeniti tako, kot izhaja iz

izreka te odločbe (2. točka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.