VSK sodba I Cp 807/2004

Pritožbo se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da je tožnik lastnik nepremičnin, določno opredeljenih v izreku, vpisanih v vl. št. 170 do 66/180 in v vl. št. 165 do 132/540, k.o. T., kar je tožena stranka dolžna priznati in tožniku izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, ker bo sicer pravnomočna sodba nadomestila listino (točka 1 izreka). Zaradi umika dela tožbe glede deleža na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 170 k.o. T. do 114/180 in v vl. št. 165 do 408/540 je sodišče postopek ustavilo (točka 2 izreka). Tožniku je naložilo, da prvi toženki povrne 230.640,00 SIT pravdnih stroškov, drugi toženki pa 148.500,00 SIT pravdnih stroškov, vse v 15-ih dneh (točka 3 izreka).

Tožnik se je zoper sodbo pritožil. Odločitev, vsebovano v točki 1 izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejstvo je, da so tožniku leta 1972 svoje nepremičnine podarili tožnikov oče, brat in sestre. Takrat so mu nepremičnine izročili v posest in dovolili vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi. Vendar je tako dovoljenje za vpis formalni akt, zato je bil dogovor tak, da se bo ta forma kasneje izpolnila. Tožnik ima od leta 1972 nepremičnine v posesti v trdnem prepričanju, da so njegove. Tožnik je tako pridobil pravico, da zahteva tudi od tretjih varstvo svoje pravice do spornih nepremičnin. 4.9.1979 je tožena stranka izdala odločbo št. 463-3504/79, s katero so bile vse sporne nepremičnine nacionalizirane in prešle v družbeno lastnino. Ta odločba predstavlja grobo kršenje veljavne zakonodaje in ustavnih pravic. Izdana je bila na podlagi zakona iz leta 1946 oz. 1948, s tem zakonom je bilo nacionalizirano premoženje tujih državljanov, pomemben je trenutek uveljavitve zakona. Leta 1954 so bili sklenjeni Osimski sporazumi in je to območje postalo tudi pravno sestavni del Jugoslavije. Nanj so se razširili jugoslovanski predpisi, torej tudi Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Po mnenju tožnika je smela država takrat nacionalizirati le premoženje, ki je bilo last tujcev leta 1948 in ne tudi premoženje, ki je postalo last tujcev od leta 1948 do 1954. Drugačna razlaga bi predstavljala grobo kršenje ustavnih pravic o enakopravnosti in enakem varstvu pravic. Tudi če bi država ravnala po zakonu, ko je na tem območju nacionalizirala vse premoženje tujih državljanov, ki je bilo last tujcev leta 1954, torej ob uveljavitvi Zakona o nacionalizaciji na tem območju, je odločba tožene stranke protizakonita. Leta 1954 je bil namreč tožnikov oče še vedno državljan Slovenije in Jugoslavije. Odločba o nacionalizaciji pa je bila izdana šele leta 1979. V konkretnem primeru je tožena stranka nacionalizirala premoženje slovenskega državljana. V spisu je namreč dokaz, ki ga omenja tudi napadena sodba, da je tožnikov oče še vedno državljan Slovenije (dopis Generalnega konzulata Slovenije v Trstu z dne 15.10.2001). Tožnikov oče torej ni odšel v tujino, odšel je legalno in se državljanstvu ni odpovedal, tudi ni bil izbrisan iz državljanstva in povedal je, kam gre. Tožena stranka pa je v postopku nacionalizacije navajala, da je tožnikov oče neznanega bivališča in mu postavila skrbnika. Odločba tožene stranke št. 463-3504/79 je zato protizakonita in protiustavna in se ne tiče tožnika kot pravnega naslednika svojih sorodnikov, ki so mu nepremičnine podarili in izročili v posest. Sicer pa uživa tožnik nepremičnine že 34 let kot dobroverni in zakoniti posestnik, družbena lastnina pa ne uživa več varstva, kot ga je imela po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tožnik je nepremičnine torej priposestvoval. Priglaša stroške sestave pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo v izpodbijani sodbi, da je bilo na območju bivše cone B STO glede nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov odločilno stanje na dan, ko je stopila v veljavo sprememba Uredbe o izvajanju zakona in drugih zveznih pravdnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, to pa je bilo na dan 8.10.1972 (Ur. l. SFRJ št. 51/1972). Takrat so bili lastniki spornih nepremičnin tožnikovi pravni predniki, v upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da so bili tedaj tuji državljani. Sporne nepremičnine so zato na podlagi zakona prešle v državno last. Po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur. l. FLRJ št. 98/46, 53/48) je bila namreč nacionalizacija izvedena po zveznem zakonu, če so bili podani določeni pogoji, med njimi tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnine (7a-I. čl.) in obstoj katerih je ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov - Ur. l. FLRJ št. 53/48). Ta zakon (določba 7a. člena) se na ozemlju bivše cone B ni uporabljal, začel se je uporabljati na dan 8.10.1972 (novela uredbe iz leta 1972 o izvajanju zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava, s katero je bilo črtano izvzetje uporabe 7a. člena). Odločba o nacionalizaciji, izdana dne 4.9.1979, zato ni nezakonita, dejstvo je, da je na podlagi navedene odločbe prišlo tudi do vpisa v zemljiški knjigi (nepremičnine so bile vpisane kot družbena lastnina), sicer pa tožeča stranka ni na primer dosegla, ko trdi, da njen oče ni bil le italijanski državljan, pač pa tudi državljan Republike Slovenije in SFRJ, ugotovitve, da bi bila navedena odločba nična, sporne nepremičnine so že na dan 8.10.1972 na podlagi samega zakona prešle v državno last in je bilo to po pravnomočnosti odločbe o nacionalizaciji izvedeno tudi v zemljiški knjigi. Pravilnost nacionalizacijske odločbe je lahko preizkušena v posebnem in ne v pravdnem postopku, torej v upravnem postopku, v katerem je bila izdana. Tudi ne drži, da je tožnik postal lastnik na podlagi zakona s priposestvovanjem. Že sodišče prve stopnje mu je v izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo, da priposestvovalna doba v času, ko so bile nepremičnine družbena lastnina, ni tekla (29. čl. ZTLR, po katerem se na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati). Ker je torej ta doba lahko tekla le od leta 1972 in največ do leta 1979, tožnik s priposestvovanjem lastninske pravice ni pridobil, saj je to prekratka doba za priposestvovanje (28. čl. ZTLR). Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na enakost lastnin, v času, ko naj bi tekla priposestvovalna doba, na stvari, ki je družbena lastnina, lastninske pravice ni bilo mogoče priposestvovati. Pravilna je zato odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj tožnik ni izkazal da bi bil lastnik in zato neutemeljeno iz tega razloga zahteva izstavitev listine. Ker tudi tistih procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), sodišče druge stopnje ob odločanju ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).