VSK sklep II Cp 1424/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje v točkah 1 in 3 izreka.
Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika in sklep o izvršbi, opr.št. I 283/2004 z dne 11.05.2005, razveljavilo za izterjavo plač za mesece od julija 2003 do decembra 2003 v neto zneskih 100.000,00 SIT za posamezni mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne vsakega naslednjega meseca dalje do plačila, na navedeno plačo plačilo vseh davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo do plačila, regresa za letni dopust za leto 2003 v neto znesku 144.848,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.07.2003 do plačila in izvršilnih stroškov v znesku 13.464,00 SIT (1.točka izreka); v preostalem delu ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo (2.točka izreka) in odločilo, da je upnica dolžna povrniti dolžniku njegove izvršilne stroške v znesku 45.274,00 SIT (3.točka izreka).

Proti sklepu se pritožuje upnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je nesporno, da se je sodišče spustilo v ugotavljanje pravnomočnega sklepa, o čemer seveda ni upravičeno in se le-tega ne more poslužiti. Tako je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo in posledično napačno odločilo o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Upnica je pavšalno zatrjevala vse tri pritožbene razloge, ki pa jih ni obrazložila, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus izpodbijanega sklepa v smislu 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ugotovilo, da ni podana nobena absolutna procesna kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev. Delovno sodišče v K. je s sodbo z dne 26.11.2003 (pravnomočna 15.12.2003 in izvršljiva 30.12.2003) razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10.06.2003, ugotovilo, da tožeči stranki - upnici delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, tožena stranka - dolžnik je dolžna tožečo stranko - upnico pozvati nazaj na delo in ji za ves čas, ko ni delala, priznati in plačati vse pravice iz dela. Sodbe delovnih sodišč so izvršilni naslovi, vendar tudi glede njih velja določilo 21.čl. ZIZ, da mora biti obveznost, ki je naložena v izpolnitev dolžniku, določena ali določljiva. Sodna praksa je vedno zahtevala najmanj opisno določljivost naložene obveznosti, določene v izvršilnem naslovu. V konkretnem primeru se postavlja vprašanje, ali je sodba delovnega sodišča, ki je po 21.čl. ZIZ ustrezen izvršilni naslov, tudi vsebinsko primerna za zahtevano izvršbo, torej ali v njej navedena dolžnikova obveznost ustreza zahtevani izpolnitvi v izvršilnem postopku. Sodba, ki je podlaga za izvršbo, tudi ob upoštevanju specifičnosti postopkov pred delovnimi sodišči ne vsebuje odločitve o pravici da nadomestila osebnega dohodka oziroma odškodnine zaradi izgube plače. Sodba res določa, da mora dolžnik upnici priznati in plačati vse pravice iz dela, toda te pravice v izreku sodbe niso navedene, čeprav gre za širok krog pravic (pravica do nepretrgane delovne dobe, pravice iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pravica do povračila škode npr. zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, itd.). V sodbi delovnega sodišča je torej odločeno samo posredno o temelju in je mogoče predloženo sodbo uporabiti le kot vmesno sodbo, ki pa je ni mogoče izvršiti brez ustrezne sodbe specializiranega sodišča, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je izrek, kot je oblikovan v izvršilnem naslovu, nedoločen in tudi nedoločljiv, zato neprimeren za izvršbo. Upničine pravice iz dela v sodbi niso navedene, ne po vrsti ne po višini in izrek tudi ne vsebuje elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče terjatev upnice denarno ovrednotiti. Upnica je predlagala izterjavo plač za mesece od julija 2003 do decembra 2003 v neto zneskih po 100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, na katere mora dolžnik plačati tudi vse davke in prispevke z zamudnimi obrestmi, pri tem pa ni predložila nobene dokumentacije, da bi morebiti kljub nedoločenemu izreku izvršilno sodišče samo lahko ovrednotilo zahtevek, saj ni predložila listin za izračun (plačilnih list, obračunov obresti). Če pritožbeno sodišče pravilno razume navedbe v pritožbi, ta meni, da je izvršilno sodišče posegalo v pravnomočni izvršilni naslov, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je le pravilno ocenilo, da gre za vmesno sodbo in da izvršilni naslov, ki je podlaga za izvršbo, ne vsebuje vseh za izvršitev potrebnih objektivnih elementov, zato je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo za izterjavo plač za mesece od julija 2003 do decembra 2003 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, davki in prispevki in regresa za letni dopust za leto 2003 ter izvršilnih stroškov 13.464,00 SIT pravilna in je pritožba ni izpodbila. Pravilna je tudi odločitev o povrnitvi izvršilnih stroškov dolžniku, ki jih pritožba sicer samo pavšalno izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep v 1. in 3.točki izreka (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ). Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (člena 165. in 154.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).