VSL sodba I Cpg 1238/2003

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 5.6.2003 sodbo, ki jo je v izreku

sicer po pomoti poimenovalo tudi s sklepom, s katerim je zavrnilo

tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki

plačati 71.950,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri navaja,

da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in naloži toženi stranki v

plačilo tudi pravdne stroške.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje končalo gospodarski spor

majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP), zato se sme ta sodba

izpodbijati le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz

2odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1.

odstavek 458. člen ZPP). Tožeča stranka v pritožbi tudi navede, da

uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava,

toda pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v obrazložitvi

pritožbe ne uveljavlja samo tega pritožbenega razloga. S pritožbo

namreč tožeča stranka navaja nova dejstva in sicer taka, ki jih v

prvostopnjem postopku ni navajala in na podlagi teh dejstev zatrjuje,

da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, ko je sodišče prve

stopnje zaključilo, da tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s

tožečo stranko in ko je zaključilo, da tožene stranke ne zavezujejo

splošni pogoji tožeče stranke za dobavo toplotne energije. Tožeča

stranka namreč prvič v pritožbenem postopku postavi trditev, da je

pri sporni dobavi toplotne energije šlo za skupno odjemno mesto in da

so najemniki podpisali delilnik stroškov ter da so s podpisom

delilnika stroškov najemniki vstopili v pogodbeno razmerjo s tožečo

stranko. Takih trditev tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve

stopnje ni podala in zato pomenijo te pritožbene trditve navajanje

novih dejstev, s tem pa uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, na kar naj bi kazala dejstva navedena v

pritožbi. Tožeča stranka takih trditev niti v sporih, ki niso spori

majhne vrednosti, ne bi mogla uveljavljati v pritožbenem postopku, ne

da bi izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej

(1. odstavek 437. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti pa

pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tudi z

navajanjem svojih dejstev) sploh ni mogoče uveljavljati. Sicer pa iz

navedb v pritožbi sami izhaja, da tožena stranka ni bila podpisnica

prvotnega delilnika stroškov, ki ga je K. d.o.o. po trditvah v

pritožbi predložil tožeči stranki skupaj s pogodbo o dobavi, in ki je

sestavni del pogodbe o dobavi toplotne energije, pač pa naj bi tožena

stranka po pritožbenih trditvah tožeče stranke vstopila v pogodbo o

dobavi toplotne energije kasneje in sicer dne 10.11.2000, ko naj bi

K. d.o.o. tožeči stranki predložil nov "nepodpisan delilnik" stroškov

in najemne pogodbe novih najemnikov, med njimi tudi najemno pogodbo

sklenjeno s toženo stranko. Tudi s temi pritožbenimi trditvami tožeča

stranka v pritožbi prvič navaja neka dejstva, ki jih v prvostopnem

postopku ni. Tudi s temi trditvami tožeča stranka uveljavlja

nedovoljeni pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,

na kar naj bi kazala v pritožbi na novo zatrjevana dejstva. Šele na

podlagi teh v pritožbi na novo zatrjevanih dejstvih tožeča stranka

očita sodišču prve stopnje, da je zmotno interpretiralo materialno

pravo, to je pogodbo o dobavi toplotne energije in najemno pogodbo,

sklenjeno med toženo stranko kot najemojemalcem in Kolizej-Dun d.o.o.

kot najemodajalcem. Teh pritožbenih trditev sodišče druge stopnje ne

more upoštevati. Na podlagi dejstev, ki pa sta jih pravdni stranki

navajali v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa je sodišče prve

stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da

tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko glede

dobave toplotne energije in da zato tožene stranke ne zavezuje

splošni pogoji o dobavi toplotne energije tožeče stranke. Sicer pa je

iz pogodbe o dobavi toplotne energije, ki jo je sklenila tožeča

stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, s

K. d.o.o. Ljubljana (priloga A18) razvidno, da je odjemalec po tej

pogodbi lastnik. Najemnik pa je lahko zavezan po pogodbi le, če

lastnik etaže dobavitelju, to je tožeči stranki predloži podpisano

izjavo najemnika, da bo (najemnik) plačal vse obveznosti, ki jih po

tej pogodbi o dobavi mora plačati lastnik (glej 16. člen pogodbe o

dobavi). Sodišče prve stopnje pa je tako pravilno zaključilo, da take

izjave ne predstavlja niti najemna pogodba (priloga A 20), niti

poročilo K. d.o.o. tožeči stranki z dne 10.11.2000 (priloga A 3).

Zato je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila v pogodbenem

razmerju in zato ni odjemalec, ki bi ga zavezovali splošni pogoji

tožeče stranke o dobavi toplotne energije. Zato so vsi nadaljnji

razlogi sodišča prve stopnje o tem, ali je najemnika po Zakonu o

energetiki sploh mogoče tretirati kot odjemalca neodločilni. Sodišče

prve stopnje jih je v sodbi navajalo tudi le kot dodatne argumente za

stališče, da tožena stranka ni zavezanec za plačilo vtoževanih

računov. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna že zato, ker je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni

izkazala, da bi bila tožena stranka v pogodbenem razmerju s tožečo

stranko.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in na

podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.