VSL sklep I Cpg 383/2004

Pritožbi se ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijani 1. in 3. točki
izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve
stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Z izpodbijano 1. točko izreka je prvostopno sodišče razsodilo:

"Ugotovi se, da nimata pravnega učinka proti stečajni masi tožeče

stranke pravni dejanji sklenitve 2. točke zastavne pogodbe z dne

10.5.1999, s katero je tožeča stranka ustanovila zastavno pravico v

zavarovanje terjatve tožene stranke v znesku 450,000.000,00 SIT s pp

oziroma 495,231.874,20 SIT s pp, po stanju na dan začetka stečajnega

postopka in predlog za vpis zastavne pravice na podlagi vloge tožene

stranke z dne 12.5.1999 in na podlagi takega predloga zahtevani vpis

pridobitve zastavne pravice v korist tožene stranke na nepremičninah

tožeče stranke, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, pri vl. št. k.o., v zavarovanje plačila obveznosti tožeče

stranke do A. d.o.o. Ljubljana v višini 450,000.000,00 SIT s

pripadki, zato na tej podlagi prijavljena ločitvena pravica tožene

stranke ne obstoji.

Z izpodbijano 3. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v plačilo

del pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 2,142.728,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2004 do plačila."

Proti temu delu sodbe je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo.

Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP in predlaga

razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega

postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

I. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka, ki je kot

upnik v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavila ločitveno

pravico na njenih nepremičninah, vpisanih pri vl. št. k.o., ni niti

navedla, niti dokazovala, da je le-ta vpisana v zemljiško knjigo.

Zato za napotitveni sklep po 5. odst. 143. čl. ZPPSL ni bilo pravne

podlage. Po tem določilu se zaradi ugotovitve neobstoja prerekane

ločitvene pravice na nepremičnini na pot pravde napoti stečajni

upravitelj samo takrat, kadar je prerekana ločitvena pravica nastala

z vpisom v zemljiško knjigo.

II. Kljub napačnemu napotitvenemu sklepu pa bi se prvostopno sodišče

najprej moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je na nepremičninah tožeče

stranke pri vl. št. k.o. ločitvena pravica v korist tožene stranke

sploh nastala. Po določilu 1. odst. 131. čl. ZPPSL med ločitvene

pravice spada tudi zastavna pravica. Zastavna pravica na

nepremičninah (hipoteka) pa se po določilu 1. odst. takrat veljavnega

64čl. ZTLR pridobi na podlagi pravnega posla (na primer sklenjene

zastavne pogodbe) z vpisom v javno knjigo. Tudi po določilu 1. odst.

141čl. sedaj veljavnega SPZ se za pridobitev hipoteke na podlagi

pravnega posla zahteva vpis v zemljiško knjigo. Pogoj za vpis pa je,

kot izhaja iz 1. odst. 41. čl. ZZK (Ur. l. RS, št. 58/2003)

intabulacijska klavzula z overjenim podpisom osebe, katere pravica se

prenaša. Iz tega sledi, da zgolj sklenitev zastavne pogodbe in na

njeni podlagi vložen predlog za vknjižbo ne zadošča za pridobitev

zastavne pravice. Do navedb tožeče stranke (točka II., list. št. 3),

da listine, kakršna je lahko podlaga za vpis, tožena stranka nima, pa

se prvostopno sodišče doslej ni opredelilo.

III. Tožbeni zahtevek tožeče stranke vsebuje:

1) Izpodbojni zahtevek dveh dejanj stečajnega dolžnika in sicer:

1.a) "sklenitev 2. točke zastavne pogodbe z dne 10.5.1999, ki ima

učinek zastavne pravice." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s tem

delom sodbe prvostopno sodišče že sklenitvi pogodbe (materialnopravno

zmotno; prim. zgoraj) pripisuje učinke zastavne pravice.

1.b) "predlog za vpis zastavne pravice na podlagi vloge tožene

stranke z dne 12.5.1999 in na podlagi takega predloga zahtevani vpis

pridobitve zastavne pravice v korist tožene stranke na nepremičninah

tožeče stranke, vpisanih v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, pri vl. št. k.o., v zavarovanje plačila obveznosti tožeče

stranke A. d.o.o., Ljubljana, v višini 450,000.000,00 SIT s

pripadki". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz tega dela izreka ni

razvidno, ali predstavlja "predlog za vpis zastavne pravice, ki ga je

vložila tožena stranka dne 12.5.1999" in "zahtevani vpis pridobitve

zastavne pravice v korist tožene stranke na nepremičninah tožeče

stranke, vpisanih pri vl. št. k.o." isto pravno dejanje. To ne izhaja

niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Hkrati pa pritožbeno sodišče

pripominja, da izpodbijanja pravnih dejanj upnika (kar je v

predmetnem zahtevku vloga tožene stranke z dne 12.5.1999, ki vsebuje

predlog za vpis zastavne pravice) ZPPSL ne predvideva. Po določilu

125čl. ZPPSL so pod določenimi pogoji izpodbojna le določena pravna

dejanja samo stečajnega dolžnika, ne pa tudi stečajnega upnika.

Dodati je še, da je tisti del izreka, ki govori o zavarovanju plačila

obveznosti tožeče stranke do A. d.o.o. v višini 450,000.000,00 SIT s

pripadkom prav tako nerazumljiv. Kaj tožeča stranka s tem delom

tožbenega zahtevka, ki mu je prvostopno sodišče sledilo, zasleduje,

zaradi opisane nejasnosti vsebine izreka, ni mogoče razbrati.

2) Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki mu je prvostopno sodišče prav

tako v celoti sledilo, pa vsebuje tudi ugotovitev, da zaradi

neučinkovanja pravnih dejanj, v navednicah opisanih pod točko 1.a) in

1.b) " ločitvena pravica tožene stranke ne obstoji". Če bi bilo

materialnopravno stališče tožeče stranke, ki izhaja iz njenega

tožbenega zahtevka, da ima že sklenitev zastavne pogodbe učinke

zastavne pravice, pravilno, in bi s tistim delom tožbenega zahtevka,

s katerim sklenitvi zastavne pogodbe jemlje pravne učinke, v pravdi

uspela, tožena stranka v stečajnem postopku ne bi mogla biti

poplačana kot ločitveni upnik. Ker pa nadaljnji del tožbenega

zahtevka na ugotovitev, da ločitvena pravica ne obstoji, vsebuje

implicitino ugotovitev, da pravni red brez takega zahtevka toženi

stranki ločitveno pravico priznava, je tožbeni zahtevek, ki mu je

prvostopno sodišče tudi v tem delu v celoti sledilo, sam s seboj v

nasprotju, saj z zahtevkom, da ločitvena pravica ne obstoji in

hkratnim zahtevkom, da sklenitev zastavne pogodbe nima pravnega

učinka, tožeča stranka izpodbija pravno podlago nečesa, kar sploh še

nastalo ni. Istočasno izpodbija tudi predlog za vknjižbo hipoteke,

čeprav iz izreka izhaja, kot da zastavno pravico že ima. Glede na

navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi ta del izreka

izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju. Ker to predstavlja

absolutno bistveno kršitev določil iz 14. točke 2. odst. 339. čl.

ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 1. odst. 154. čl. ZPP

pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. V novem postopku bo treba skladno z določilom 108. čl. ZPP v

zvezi s 1. odst. 180. čl. ZPP tožečo stranko pozvati, da jasno

opredeli, kaj s tožbenim zahtevkom sploh zasleduje. Če bo ta

postavljen skladno z napotitvenim sklepom, bo treba najprej v okviru

zgoraj navedene materialnopravne podlage ugotavljati, ali je tožena

stranka ločitveno pravico na nepremičninah tožeče stranke sploh

pridobila in ali so pogoji zanjo izpolnjeni. Ob tem ne bo odveč

omeniti, da je bil 3. odst. 111. čl. ZPPSL, ki je predpisoval pogoje

(med drugim) tudi za dovolitev vknjižbe hipoteke, z 2. odst. 247. čl.

ZZK razveljavljen in da od 16.9.2003 to materijo dalje ureja 94. čl.

ZZK. Če bo pa tožeča stranka vložila izpodbojno tožbo v smislu 125.

čl. ZPPSL, pa se bo med drugim treba ukvarjati tudi s pogoji za

obravnavanje take tožbe, s čemer se v razveljavljeni sodbi prvostopno

sodišče doslej ni ukvarjalo, izpodbojnemu zahtevku pa je z

izpodbijanim delom sodbe v celoti ugodilo.