VSL sklep I Cpg 373/2004

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da vsaka

stranka krije svoje pravdne stroške postopka, v katerem sta pravdni

stranki sklenili sodno poravnavo.

Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka in

zatrjuje, da bi sodišče glede na dogovor med pravdnima strankama v

sodni poravnavi moralo odločiti o stroških postopka po načelu uspeha

v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi odstavek 159. člena ZPP določa, da vsaka stranka krije svoje

stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi

drugače dogovorjeno. Izjema od splošnega pravila je torej podana,

kadar sta pravdni stranki v okviru sodne poravnave sporazumno

opredelili drugačen način kritja stroškov pravdnega postopka. Glede

tovrstnega dogovora pa morajo biti izpolnjene splošne predpostavke,

ki jih za sklenitev pogodbe ureja Obligacijski zakonik. Med temi

predpostavkami je tudi določenost oziroma vsaj določljivost predmetov

obveznosti (1. odst. 38. člena OZ). Iz zapisnika o glavni obravnavi z

dne 25.3.2004, katerega sestavni del je tudi zapis sodne poravnave,

je razviden dogovor med pravdnima strankama, da naj o stroških odloči

sodišče s posebnim sklepom. Ker pa pravdni stranki v okviru sodne

poravnave nista konkretizirano opredelili dogovora glede porazdelitve

pravdnih stroškov, je takšen dogovor šteti kot nedoločen. Na

določljivost takšnega dogovora ni mogoče sklepati zgolj iz dejstva,

da sta pravdni stranki ob zaključku naroka za glavno obravnavo

predložili v spis stroškovnika in da je tožeča stranka po naroku za

glavno obravnavo predložila račune, za katere se je zavezala na

naroku za glavno obravnavo, kakor tudi ne iz pripisa na zapisniku o

glavni obravnavi, da naj se stroški nakažejo na račun odvetnika. Ker

iz sodne poravnave tako ne izhaja izrecen dogovor o načinu

porazdelitve stroškov pravdnega postopka (temveč zgolj dogovor o tem,

da naj o stroških odloči sodišče), je prvostopno sodišče odločilo

pravilno, ko je o stroških postopka odločilo v skladu s splošnim

pravilom 1. odst. 159. člena ZPP. V kolikor iz sklenjene sodne

poravnave to izrecno ne izhaja, sodišče o tovrstnih stroških ne more

odločati po drugačnih merilih, torej niti po merilih uspeha pravdnih

strank v postopku, na kar se tožeča stranka smiselno sklicuje v

pritožbi.