VSL vmesna sodba in sklep I Cpg 1062/2002

Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju tožbenega
zahtevka, zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijana sodba;
s k l e n i l o :
Pritožbi se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini tožbenega
zahtevka, ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu razveljavi ter
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo vzdržalo v veljavi

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah opr. št. I Ig 17/96 z

dne 14.3.1996 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) in toženi

stranki naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 479.787,00 SIT

(2. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila, uveljavljala

je pritožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da

pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da

zavrne tožbeni zahtevek in naloži tožeči stranki, da toženi stranki

plača pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožeča stranka, ki ji je bila pritožba vročena, nanjo ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev o temelju

tožbenega zahtevka, ni utemeljena. Pritožba je utemeljena glede

višine zahtevka.

Tožeča stranka kot prevzemnik odstopljene terjatve je kot pravno

podlago tožbenega zahtevka navedla Pogodbo o odkupu terjatev št.

3/95, ki jo je sklenila z odstopnikom E d.o.o. (A4, v nadaljevanju

pogodba o odkupu terjatev), s katero ji je E. odstopil terjatev do

tožene stranke iz Pogodbe o dolgoročnem posojilu št. 00150/3503-K z

dne 15.7.1993 (A2, v nadaljevanju posojilna pogodba). Sodišče prve

stopnje je ugotovilo, da je odstopnik s pogodbo o odkupu terjatev

tožeči stranki odstopil svojo terjatev do tožene stranke kot dolžnika

v višini neodplačane glavnice po posojilni pogodbi 358.597,18 DEM v

tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila (2. člen

pogodbe o odkupu terjatev). Ugotovilo je, da je bil dolžnik obveščen

o odstopu terjatve in zavzelo materialnopravno pravilno stališče, da

za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev (prvi odstavek

438člena ZOR). Zato dejstvo, da je tožena stranka kot dolžnik

zavrnila podpis prvotno sestavljene pogodbe o odkupu terjatve (B5),

ni pravno relevantno za presojo obveznosti tožene stranke, da svojo

obveznost plača novemu upniku. Tožena stranka pa ni izkazala, da

upnik iz pogodbe o dolgoročnem posojilu, te ne bi smel odstopiti

drugemu brez dolžnikove privolitve (primerjaj z določilom drugega

odstavka 436. člena ZOR) ali da pravna narava odstopljene terjatve

nasprotuje prenosu na drugega (prvi odstavek 436. člena ZOR), kar bi

utegnilo vplivati na veljavnost in učinke pogodbe o odstopu terjatve.

Dejstvo, da naj bi E. prodal strogo namensko posojilo, na kar

pritožnik opozarja v pritožbi, ni pravno relevantno, ker si tožena

stranka zmotno razlaga "namenskost posojila", ki naj bi bilo v njeni

obvezi, da vrne posojilodajalcu denar za namen, za katerega naj bi ga

on uporabil. Če je tožena stranka od E. prejela dogovorjeno vsoto

denarja, česar v postopku ni zatrjevala, je enako vsoto denarja

dolžna posojilojemalcu vrniti (prvi odstavek 557. člena ZOR). Pri

obveznosti vrniti denar po posojilni pogodbi se dolžnik ne more

sklicevati na namensko uporabo vrnjenega denarja. Zato so pritožbene

trditve, da je bila vsebina namenskega posojila v tem, da se kupnina

od prodane terjatve porabi za sanacijo del, ki jih ni opravil E., pač

pa zanj V. d.o.o., v tem postopku neupoštevne.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z mnenjem pritožnice, da je sodišče

prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede neutemeljenosti

njenega ugovora, ki ga je uveljavljala nasproti prevzemniku terjatve

in ki naj bi izviral iz pravnega razmerja med prejšnjim dolžnikom in

upnikom. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da bi tožena stranka

upravičeno uveljavljala nasproti prevzemniku ugovor zadržanja plačila

neopravljenih del po podizvajalski pogodbi, če bi E. tožeči stranki

prodal terjatev iz take pogodbe. Iz že citiranih listin in trditev

tožeče stranke o pravni podlagi zahtevka pa ne izhaja, da je bila

odstopljena terjatev po pogodbi o delu med E. kot odstopnikom in

toženo stranko kot dolžnikom, pač pa terjatev iz posojilne pogodbe.

Ugovori, ki jih je uveljavljala tožena stranka pa ne izvirajo iz

posojilne pogodbe (primerjaj z določilom drugega odstavka 440. člena

ZOR). Zato je glede na ugotovljeno dejansko stanje, sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da so

ugovori tožene stranke neupoštevni. Ker pa tožena stranka tudi ni

dokazala, da je do obvestila o odstopu terjatve njena obveznost na

pravnoveljaven način prenehala, je pravilno zaključilo, da je tožeča

stranka od tožene stranke upravičena zahtevati vračilo prejetega

denarja (prvi odstavek 440. člena ZOR v zvezi s prvim odstavkom 562.

člena ZOR).

Pritožnica je sama s sabo v nasprotju, ko trdi, da bi, če bi bilo

tožbenemu zahtevku ugodeno, dvakrat plačala sanacijo. Z ugoditvijo

tožbenemu zahtevku je sodišče prve stopnje toženo stranko obsodilo na

vračilo posojila. Iz dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v

tem postopku glede sanacije pa prav tako ne izhaja, da bi bila tožena

stranka tista, ki naj bi sklenila pogodbo o delu z V., ki naj bi

opravil sanacijo. Tožena stranka in V. sta sklenila dogovor in

kratkoročno posojilno pogodbo (B8-B9), zato so pritožbene trditve o

plačilu sanacije v nasprotju s predloženimi dokazili in kot take

neupoštevne.

Tako se izkaže, da izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso

utemeljeni. Ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih

razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

(drugi odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo,

da je sodišče prve stopnje pri presoji višine terjatve zmotno

uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bila tožena

stranka v skladu s 3. členom pogodbe o dolgoročnem posojilu zavezana

plačati vsakokratno anuiteto posojila (44.824,65 DEM) v tolarski

protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan prejema sredstev od

investitorja T. d.d. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o plačilu

dveh anuitet v tolarski protivrednosti DEM na dan plačila v nasprotju

s posojilno pogodbo, ki zavezuje toženo stranko. Zaradi spremebe

upnika dolžnik namreč ne sme priti v slabši položaj kot ga je imel

pred odstopom. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko

stanje v zvezi z višino zahtevka ni bilo popolno ugotovljeno. Ker pa

je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ugotovilo, da je sodba

sodišča prve stopnje glede podlage pravilna, je iz razlogov procesne

ekonomičnosti postopka z vmesno sodbo, sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo v ugotovitvenem delu (353. člen ZPP v zvezi s 315. členom

ZPP); v dajatvenem delu pa sodbo sodišča prve stopnje s sklepom

razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, da

ponovno odloči o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka (355.

člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi

trditev tožeče stranke ugotoviti tolarsko protivrednost vtoževanih

anuitet v skladu z določilom 3. člena pogodbe o dolgoročnem posojilu

(A2) v zvezi s prvim odstavkom 440. člena ZOR in nato v okviru

zahtevka odločiti, v kakšni višini je dolžna tožena stranka plačati

terjatev tožeči stranki.