VSL sodba in sklep IV Cp 2569/2005

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem
zavrnilnem delu:
- v 1. alineji spremeni tako, da po mladoletna otroka ob
koncu njunega bivanja pri tožniku pride toženka;
- v 2. alineji tako, da po otroka ob koncu njunega bivanja
pri tožniku pride toženka v soboto ob 18.00 uri;
- razveljavi v 3., 4. in 5. alineji in zadeva v tem obsegu
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem oz.
nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je, potem ko je že pravnomočno razvezalo

zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka zaupalo v varstvo

in vzgojo materi, tožniku naložilo plačevanje preživnine in določilo,

kako potekajo stiki med očetom in otrokoma (razen med počitnicami in

državnimi prazniki), razsodilo, da se osebni stiki med tožnikom in

njegovima sinovoma določijo med poletnimi počitnicami tako, da z

očetom preživita prva dva tedna v juliju in prva tedna v avgustu, pri

čemer pride tožnik po mladoletna otroka prvi petek v juliju na naslov

toženke ob 17.00 uri in ju pripelje na njen naslov čez dva tedna ob

koncu bivanja pri njem ob 18.00 uri; med zimskimi počitnicami teden

dni, tako da pride tožnik po otroka v petek ob 17.00 uri pred

začetkom šolskih počitnic na naslov toženke in ju pripelje nazaj na

naslov toženke ob koncu počitnic v petek ob 18.00 uri; med

prvomajskimi in novembrskemi počitnicami tako, da sta mladoletna

otroka izmenično pri starših, pri enem za prvomajske počitnice, pri

drugem pa za novembrske počitnice, pri čemer sta v letu 2005 za

prvomajske počitnice pri tožniku, za novembrske počitnice pa pri

tožnici, tožnik pa pride ponju na začetku počitnic ob 17.00 uri na

dom toženke in ju tja pripelje ob 18.00 uri ob koncu počitnic; med

božičnimi in novoletnimi prazniki tako, da sta otroka izmenično

božične praznike pri enem od staršev, za novoletne praznike pa pri

drugem, če se na praznike v sklopu počitnic priključi tudi vikend,

preživita praznike tako, da preživita tudi vikend, ki je pred 24.12.,

pri tistem od staršev, pri katerem sta za božič in vikend, ki je za

2.1., pri tistem od staršev, pri katerem sta za novo leto, pri čemer

pride tožnik po otroka toženke na začetku praznikov ob 17.00 uri in

ju tja vrne ob 18.00 uri ob koncu bivanja pri njem; praznike 8.

februar, veliko noč, 27.4. in 25.6. pa preživita otroka izmenično

tako, da sta prvo leto za 8. februar pri materi, za veliko noč pri

očetu, za 27.4. pri materi in 25.6. pri očetu, naslednje leto pa

obratno, pri čemer ju pride tožnik iskat na naslov toženke ob 17.00

uri in ju pripelje nazaj na njen naslov ob 18.00 uri ob koncu

praznikov oz. bivanja pri njem. V ostalem je zahtevek zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je brez formalne opredelitve

pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka, ki predlaga,

naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v

izpodbijanem delu spremeni tako, da določi obseg in način

izvrševanja osebnih stikov, kot ga predlaga tožeča stranka.

Navaja, da sodišče v 2. alineji tožbenega zahtevka ni

natančno določilo, kdaj naj tožnik pripelje otroka z zimskih

počitnic. Edino racionalno bi bilo, da pride ponju v petek,

nato pa ju vrne naslednji teden v nedeljo. Splošno znano

dejstvo je, da potekajo zimski aranžmaji v zimskih središčih

od sobote do sobote. Enako velja glede tretje alineje izreka

sodbe. Glede zadnje alineje bi bilo treba upoštevati, da je

praznik 27.4. lahko vključen v prvomajske počitnice.

Otrokoma bi bilo treba omogočiti, da v tem primeru 27.4. in

prvomajske počitnice preživita strnjeno. Jasneje bi bilo

treba določiti tudi, da tožnik pride po otroka ob 17.00 uri

en dan pred začetkom praznikov in ju pripelje nazaj

naslednji dan. Gre namreč za enodnevne praznike. Ni prav, da

mora tožnik hoditi po otroka in ju zopet pripeljati nazaj,

saj bi morala tudi toženka prispevati k temu, da otroka

preživljata počitnice z očetom. Končno je nepravično tudi,

da je obseg osebnih stikov med poletnimi počitnicami določen

le v trajanju štirih tednov, ne pa pet tednov, kot je

zahtevala tožeča stranka.

Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pritrditi tehtnemu pomisleku tožeče stranke

v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožeči

stranki naložilo, da mora, kadar so določeni osebni stiki,

priti po mladoletna sinova in ju ob koncu bivanja pri njem

zopet vrniti na naslov njunega stalnega prebivališča pri

toženki. Namen stikov s staršem, ki otroka nima pri sebi, je

med drugim v ohranitvi odnosov, ki sicer obstajajo med

starši in otroki, ki živijo skupaj. Te odnose odlikuje

enakopravnost pri izvrševanju pravic in dolžnosti staršev

vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Tudi če

starša ne živita več skupaj, to ne pomeni, da tisti od

staršev, pri katerem je otrok, nima nobenih dolžnosti v

zvezi s stiki med otrokom in staršem, ki mu otrok ni zaupan

v varstvo in vzgojo. Prav nasproten zaključek izhaja iz 2.

odst. 106. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, ZZZDR-UPB1), iz katerega

izhaja, da mora tisti od staršev, pri katerem je otrok v

varstvu in vzgoji, ne samo opustiti vse, kar drugemu od

staršev otežuje stike, ampak je zavezan tudi k aktivnemu

ravnanju. Nobenega dvoma ne more biti, da je pomemben

element, ki pri otroku vzpostavi ustrezen, to je pozitiven

odnos do stikov, tudi okoliščina, da otroka v varstvo k

drugemu roditelju pripelje en roditelj, drugi pa ga odpelje

nazaj. S tem se otroku pokaže, da sta pri izvrševanju

osebnih stikov prisotna oba starša, ki sta v odnosu do njega

enakopravna. V konkretnem primeru, v katerem ima dodatno

težo še dejstvo oddaljenosti bivališč tožnika in toženke, ni

podana nobena posebna okoliščina, ki bi utemeljevala

odstopanje od zgoraj opisanega splošno priznanega

doktrinarnega izhodišča. Pritožbeno sodišče zavrača pravno

naziranje sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev

podkrepilo z argumentom, da je imela toženka že v

preteklosti težave, ko je skušala dobiti otroka s strani

tožnika in njegovih sorodnikov. Tožeča stranka ima prav, da

takšna razlaga ni logična, saj je enako mogoče, da oče otrok

ne pripelje v I. B., kot da ju ne izroči toženki, ko pride

ponju. Pritožbi v tem delu je zato ugodilo in sodbo v prvi

alineji prvega odstavka izreka spremenilo tako, da otroka ob

koncu bivanja pri tožniku pride iskat toženka (4. tč. 358.

čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Ni pa utemeljen očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v

celoti ugoditi tožnikovemu predlogu glede trajanja osebnih

stikov med poletnimi počitnicami. Pravica do stikov sicer

res izhaja iz z ustavo zagotovljene pravice staršev

(primerjaj s 54. čl. Ustave RS), vendar pa si tožeča stranka

vsebino te pravice napačno razlaga. Ker pravica do stikov po

ZZZDR-UPB1 ni oblikovana samo kot pravica staršev, ampak

primarno kot pravica otroka, se s stiki zagotavljajo

predvsem otrokove koristi, ki so iz tega razloga odločilno

merilo za odločitev o obsegu in načinu izvrševanja stikov.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve

stopnje, da bo z osebnimi stiki v trajanju štirih tednov med

poletnimi počitnicami, ob upoštevanju konkretnih okoliščin,

v celoti dosežen namen stikov, kot ga pojmuje ZZZDR-UPB1, to

je občutek otrokove povezanosti s staršem, ki mu otrok ni

zaupan v varstvo in vzgojo, in njune medsebojne pripadnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno grajo glede časa

zaključka osebnih stikov med zimskimi počitnicami.

Odločitev, da se zaključijo v petek ob 18.00 uri, zanemarja

splošno znano dejstvo o tem, da turistični aranžmaji med

zimskimi počitnicami običajno trajajo od sobote do sobote.

Zaradi lažjega izvrševanja osebnih stikov je pritožbeno

sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in

sodbo v 2. alineji prvega odstavka izreka sodbe spremenilo

tako, da se osebni stiki med zimskimi počitnicami zaključijo

v soboto ob 18.00 uri, pri čemer pa mora po otroka iz

razlogov, ki so bili že obrazloženi, priti toženka (4. tč.

358čl. ZPP).

Nedoločenost izreka sodbe v 3., 4. in 5. alineji prvega

odstavka izreka sodbe, ki zato ne ustreza kriteriju

primernega izvršilnega naslova (primerjaj s 1. odst. 21. čl.

Zakona o izvršbi in zavarovanju), pa je terjala

razveljavitev tega dne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve

stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Kar zadeva

čas, ko se začnejo osebni stiki med mladoletnima otrokoma in

očetom, je nejasno, ali pomeni "na začetku počitnic"

dejansko dan, ki je že dela prost (na primer 1.5. ali

25.12.), ali pa gre za dan pred dela prostim dnevom (torej

na primer 30.4. ali 24.12.). Še zlasti je takšen izrek

nerazumljiv v zadnji alineji, ki zajema enodnevne državne

praznike oz. dela proste dneve, saj bi prva ponujena razlaga

pripeljala do situacije, v kateri bi se osebni stiki začeli

ob 17.00 uri, zaključili pa ob 18.00 uri istega dne. Z

vidika vsebine spornega razmerja, v katerem se pravdni

stranki še vedno nista sposobni tvorno dogovarjati, takšen

nedoločen izrek ni v skladu s koristmi obeh otrok.

Pritožbeno sodišče je v obrazložitvi že opozorilo na vse

pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, zato posebni napotki,

razen opozorila, naj sodišče prve stopnje pri ponovnem

sojenju presodi še utemeljenost ugovora, ki se nanaša na

situacijo, ko je praznik 27.4. povezan s prvomajskimi

počitnicami, niso potrebni.