VSL sklep I Cp 961/2005

Pritožbi proti sodbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se
zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Pritožbi proti sklepu se ugodi in se sklep spremeni tako, da se
toženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločitev.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec

dolžan povrniti tožnici znesek 200.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 9.7.2003 dalje do plačila in ji plačati stroške pravdnega

postopka v višini 87.230,00 SIT s pripadajočimi obrestmi. Z

izpodbijanim sklepom pa je sodišče predlog toženca za oprostitev

plačila sodnih taks zavrnilo.

Toženec je vložil pritožbo proti sodbi in sklepu.

Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da

sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno,

da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje

dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ko je pri odločitvi upoštevalo

le tožničino izpoved, tožencu pa ni verjelo, prav tako pa tudi ni

zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Pritožnik graja

dokazno oceno prvostopnega sodišča, saj meni, da je sprejelo

odločitev le na podlagi trditve tožnice, da toženec ni ničesar

prispeval k preživljanju mladoletnega otroka, pri čemer pa ni

upoštevalo ostalih okoliščin, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega

postopka, zato je odločitev sodišča pristranska. Sodišče prve stopnje

ni ocenilo toženčeve trditve, da je za stroške preživljanja družine

mesečno prispeval okoli 60.000,00 SIT in da je prispeval tudi v delu

v zvezi z ureditvijo centralnega ogrevanja v hiši, v kateri sta

pravdni stranki živeli. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede

višine tožbenega zahtevka, saj sodišče ni upoštevalo denarne pomoči,

ki jo tožnica prejema za preživljanje otroka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. člena ZPP vročena

tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Toženec izpodbija sklep glede oprostitve plačila sodnih taks prav

tako iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Po

njegovem mnenju je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejstva v

zvezi z mesečnimi prejemki tožene stranke oziroma njegovim

premoženjskim stanjem in posledično nepravilno uporabilo materialno

pravo. Sodišče namreč pri ugotovitvi višine njegovih dohodkov ne bi

smelo upoštevati dnevnic in kilometrine, ki jih toženec prejema

zaradi terenskega dela, pač pa le njegovo neto plačo, ki znaša

približno 88.000,00 SIT. Od navedenega zneska toženec plačuje tudi

preživninsko obveznost cca 35.000,00 SIT mesečno, kar pomeni, da

tožencu po plačilu preživnine ne ostane za lastno preživljanje

110.000,00 SIT, kot ugotavlja prvostopno sodišče, pač pa bistveno

manj.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glede pritožbe proti sodbi:

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah

pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v smislu določila 2.

odst. 350. člena ZPP ugotovilo, da je pritožba utemeljena. Toženec

ima prav, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno

ugotovilo in v posledici materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je

zaključilo, da pravdni stranki v obdobju od rojstva otroka 2.3.2002

do konca meseca oktobra 2002 nista živeli v zunajzakonski skupnosti,

toženec pa za preživljanje otroka ni prispeval skoraj ničesar, zato

je na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika tožbeni zahtevek

utemeljen. V pravilnost takšnega zaključka pritožbeno sodišče že na

podlagi izpovedi pravdnih strank dvomi, saj je iz njunih izpovedi

mogoče zaključiti, da sta pravdni stranki v tem obdobju in vse do

meseca marca 2003 bivali skupaj z otrokom v hiši tožničinih staršev v

Z... Njun partnerski odnos je bil morda res nezrel, saj sta se

pogosto prepirala in občasno odhajala vsak k svojim staršem, vendar

pa takšno ravnanje ne zadošča za zaključek, da njuno razmerje ni

predstavljalo z zakonsko zvezo izenačene zunajzakonske skupnosti.

Imela sta skupnega otroka in stanovanje, skrb za otroka in

gospodinjska opravila sta si delila, saj tudi tožnica priznava, da ji

je pri tem pomagal toženec. V stanovanjski hiši, v kateri sta bivala,

sta uredila centralno ogrevanje, kar je očitno organizacijsko uredil

toženec, ki je tudi delal, saj je bila centralna kurjava izvedena s

strani toženčevega delodajalca. Tožnica sicer zanika, da bi toženec

omembe vredno prispeval svoje dohodke k pokritju stroškov

preživljanja družine, sodišče pa ji verjame kljub drugačni izpovedi

toženca. Pritožnik ima prav, da je takšen zaključek prvostopnega

sodišča glede na ostale nesporno ugotovljene okoliščine vsaj

preuranjen. Ob dejstvu, da toženec redno plačuje dogovorjeno

preživnino vse od tedaj, ko je bil dogovor o plačevanju preživnine

sklenjen na Centru za socialno delo, da je tožnici nudil oporo ob

porodu, da je želel urediti otrokovo očetovstvo, da je za otroka

preskrbel rabljen voziček in posteljico ter prinesel zanj igrače, da

ima tudi sedaj redne stike z otrokom in da je bil v spornem času

redno zaposlen, je ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni prispeval

ničesar in da je vse potrebne stroške otrokovega preživljanja nosila

sama, malo verjeten. Nelogično je namreč, da bi toženec svoj odnos do

pokrivanja stroškov otrokovega preživljanja drastično spremenil

takoj, ko sta s tožnico sklenila dogovor na centru za socialno delo,

saj svojo obveznost od tedaj redno izvršuje, pred tem pa po zaključku

prvostopnega sodišča ni prispeval ničesar.

Glede na povedano pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje o

odločilnih dejstvih o tem, ali sta pravdni stranki v obdobju od

rojstva otroka do konca meseca oktobra, torej osem mesecev in ne

deset mesecev, kot to ugotavlja prvostopno sodišče, živeli v

zunajzakonski skupnosti in ali sta vsaka po svojih zmožnostih

prispevali sredstva za preživljanje otroka, nepopolno ugotovilo, ko

je svojo odločitev oprlo le na izpoved tožnice. Pravdni stranki sta

predlagali tudi zaslišanje prič in poizvedbe na centru za socialno

delo, vendar sodišče prve stopnje predlaganih dokazov ni izvedlo,

niti ni navedlo razlogov za zavrnitev, čeprav bi po določbi 2. odst.

287člena ZPP, to moralo storiti. Zato se sodbe v tem delu niti ne

da preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 1. odst. 339. člena ZPP. Navedeno kršitev

določb pravdnega postopka pa je sodišče prve stopnje storilo tudi s

tem, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih glede višine

tožbenega zahtevka, na kar utemeljeno opozarja toženec v pritožbi.

Kljub temu, da gre za verzijski zahtevek, pa je za pravilno

ugotovitev višine potrebno oceniti otrokove potrebe v kritičnem

obdobju, druge dohodke za njegovo preživljanje (denarna pomoč) in

zmožnosti obeh staršev. Način ugotavljanja utemeljenosti verzijskega

zahtevka po višini je pravzaprav isti kot pri določitvi višine

preživnine. Zato je bilo potrebno sodbo razveljaviti tudi zaradi

navedenih kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi določbe

355člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter

vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem

postopku naj sodišče prve stopnje izvede vse predlagane dokaze,

katere naj oceni v skladu z določbo 8. člena ZPP in nato o zahtevku

znova odloči. V sodbi mora navesti jasne razloge tako o temelju, kot

tudi višini tožbenega zahtevka.

Zaradi razveljavitve sodbe glede glavnega zahtevka, je sodišče prve

stopnje razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj bo

moralo sodišče prve stopnje o stroških postopka odločiti znova po

ponovljenem postopku, pri čemer bo moralo upoštevati tudi pritožbene

stroške.

Glede pritožbe proti sklepu:

Po določbi 1. odst. 168. člena ZPP sodišče oprosti plačila stroškov

postopka stranko, ki po svojem splošnem premoženjskem stanju ne zmore

teh stroškov brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine.

Pri ugotavljanju dejstev, kolikšne dohodke prejema stranka in

odločanju o tem, ali so ti dohodki tako majhni, da bi bila zaradi

plačila sodnih taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se

preživlja, je potrebno upoštevati redne dohodke in premoženje, ki ga

stranka ima. Med redne dohodke po presoji pritožbenega sodišča ne

sodijo dnevnice in kilometrine, ki jih toženec prejema kot povračilo

stroškov, ki mu nastajajo zaradi terenskega dela in niso stalni vir

dohodka, saj so odvisni od tega, ali toženec opravlja delo na terenu

in je zato upravičen do povračila stroškov ali ne. Zato toženčevi

mesečni dohodki ne dosegajo 140.000,00 SIT, kot ugotavlja prvostopno

sodišče v nasprotju s podatki v spisu, pač pa 88.000,00 SIT, kar

izhaja iz predloženih dokazil. Po poravnavi preživninske obveznosti v

višini 34.918,00 SIT tožencu ostane le dobrih 50.000,00 SIT za

pokritje stroškov lastnega preživljanje. Znesek sodne takse, ki bi jo

moral toženec plačati za pritožbo, predstavlja polovico zneska, ki mu

ostane za preživljanje, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je

njegov predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo

utemeljen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 3. točke 365. člena

ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je

tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odst. 165. člena ZPP.