VSL sodba I Kp 568/2005

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se
potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega I. R.

oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po II. in I. odst.

221člena KZ in o stroških kazenskega postopka odločilo v skladu z

določbo I. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca za

krivega kaznivega dejanja prikrivanja po II. in I. odst. 221. člena

KZ in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega meseca

zapora ter preizkusno dobo enega leta, oškodovancu pa naj dosodi

njegov premoženjskopravni zahtevek.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je

podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP, predlagal ugoditev

pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, sodišče druge

stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva

pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih primerno obrazložilo.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da dejstva, da je obdolženec mobitel

pridobil od popolnega neznanca, brez polnilca, SIM kartice in listin

o lastništvu in je aparat že kmalu po nabavi prodal naprej,

napotujejo na zaključek, da bi obdolženec moral in mogel vedeti, da

gre za GSM aparat, pridobljen s kaznivim dejanjem. Sodišče druge

stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni mogoče z gotovostjo

dokazati obdolžencu, da je storil kaznivo dejanje. Sodišče prve

stopnje je utemeljeno sledilo zagovoru obdolženca, da je telefon

zamenjal za svojo ročno uro, ki jo je v Nemčiji leta 2000 kupil za

200 DEM, saj tak njegov zagovor ni bil z ničemer izpodbit.

Navsezadnje tega ne izpodbija niti pritožnica in torej sprejema tako

ugotovljeno dejansko stanje. Povsem običajno je, da se telefoni na

črnem trgu preprodajajo brez polnilcev in SIM kartice, saj je splošno

znano, da imajo vsi telefoni iste znamke enake polnilce ne glede na

vrsto telefona, prav tako pa je običajno, da prodajalci obdržijo

svojo SIM kartico zato, da imajo še naprej isto telefonsko številko.

Pogosto se telefoni preprodajajo brez papirjev o lastništvu, saj se

teh papirjev po izteku garancijskega roka nikjer ne potrebuje. Samo

dejstvo, da je obdolženi telefon kupil od neznanca v lokalu, ki ga je

prvič videl, pa sicer je indic, ki pa sam po sebi ni dovolj, da bi

obdolžencu z gotovostjo, ki je potrebna za obsodilno sodbo, lahko

dokazali kaznivo dejanje prikrivanja po II. in I. odst. 221. člena

KZ. Ne gre pa spregledati tudi dejstva, da je obdolženec telefon

prodal naprej za 8.000,00 SIT, torej za manj denarja, kot ga je

kupil, kar ga še dodatno razbremenjuje. Zato je sodišče prve stopnje

pravilno v skladu z načelom in dubio pro reo obdolženca oprostilo

očitanega mu kaznivega dejanja.

Glede na navedeno okrožna državna tožilka s pritožbo ni uspela, zato

je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.