VSL sklep III Cp 2296/2004

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 30.09.2004, opr.

št. , zavrnilo ugovor drugega dolžnika.

Zoper izdani sklep je drugi dolžnik vložil pritožbo, v kateri navaja,

da je sodišče prve stopnje kljub ustavni odločbi zavzelo stališče, da

je bil drugi dolžnik kot eden od ustanoviteljev družbe zadosti

aktiven, da je s tem prevzel tudi odgovornost za morebitne obveznosti

družbe po ZFPPod iz ZGD. Stališče sodišča prve stopnje ni pravilno,

saj je drugi dolžnik k ugovoru priložil sporazum, s katerim se je

prvi dolžnik zavezal k plačilu dolgov družbe. Ne glede na to, da

družbenika sporazuma nista pismeno podaljšala, pa je ta po določbah

pozitivne zakonodaje z molkom strank še naprej ostal v veljavi, saj

ga nobena od strank ni preklicala in sta s tem pristali na njegovo

podaljšanje. Ne glede na povedano pa iz dokumentacije izhaja, da je

dolg nastal na podlagi ravnanja prvega dolžnika, ki je bil direktor

družbe. Drugi dolžnik zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v

skladu z ustavno odločbo njegov status upoštevati kot pasiven, saj se

zaradi ravnanj prvega dolžnika, ki jih ni poznal niti odobril, ni

mogel zavedati njihovih posledic. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep razveljavi in postopek zoper drugega dolžnika

ustavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in postopek

vrne v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje materialnopravni podlagi za

osebno odgovornost drugega dolžnika (v nadaljevanju dolžnika) kot

družbenika v izbrisani družbi A. d.o.o., ki izhaja iz 4. odstavka

27člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS, št.

54/99, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju

ZFPPod) v povezavi s 1. in 2. odstavkom 394. Zakona o gospodarskih

družbah (Ur. list RS, št. 30/93, s kasnejšimi spremembami in

dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD) in z ustavno odločbo št.

U-I-135/00-77 z dne 09.10.2002 (Ur. list RS, št. 93/2002).

Dolžnik je v ugovoru navedel, da ne nosi nobene odgovornosti v zvezi

s poslovnimi odločitvami podjetja A. d.o.o., kar je dokazoval s

poslovnim sporazumom z dne 05.04.1991 med njim in prvim dolžnikom M.

R., ki ga je priložil ugovoru (priloga B1). Iz podatkov sodnega

registra izhaja, da je bila gospodarska družba A. d.o.o.

ustanovljena 23.11.1989 v skladu s (tedaj veljavnim) Zakonom o

podjetjih (Ur. list. SFRJ, št. 77/1988, s kasnejšimi spremembami in

dopolnitvami, v nadaljevanju ZPod). V skladu z določbo 2. odstavka

107člena ZPod so se deleži med vlagatelji (beri: družbeniki v

družbi z omejeno odgovornostjo) lahko svobodno prenašali, če s

statutom oziroma pravili družbe ni bilo drugače določeno. Pritožbeno

sodišče ocenjuje, da poslovni sporazum z dne 05.04.1991 ni pogodba o

prenosu poslovnega deleža med družbenikoma v družbi z omejeno

odgovornostjo. Iz 1. odstavka poslovnega sporazuma namreč izhaja, da

dolžnik na sodružbenika (in prvega dolžnika) prenaša "popolno

odgovornost", kar pomeni, da predmet poslovnega sporazuma ni prenos

poslovnega deleža (tega poleg obveznosti sestavljajo tudi pravice),

temveč gre za obligacijskopravni posel med družbenikoma (tj. med

prvim in drugim dolžnikom), ki učinkuje zgolj inter partes. Ob tem

velja dodati še, da je bil poslovni sporazum sklenjen (glede na

določbo 4. odstavka) za dobo 10 let, po oceni pritožbenega sodišča

pa pogodba o prenosu poslovnega deleža (kljub "svobodnemu"

prenašanju poslovnega deleža v skladu z določbo 2. odstavka 107.

člena ZPod) ne more biti časovno omejena. Glede na povedano se

navedbe dolžnika iz pritožbe (o avtomatičnem podaljšanju poslovnega

sporazuma z molkom pogodbenih strank) izkažejo kot nerelevantne,

kljub temu pa pritožbeno sodišče še dodaja: četudi bi poslovni

sporazum bil pogodba o prenosu poslovnega deleža, bi ga bilo treba

po izteku desetih let obnoviti, in sicer v skladu z veljavno

zakonodajo (tj. ZGD), ki pa v 3. odstavku 416. člena ZGD določa, da

mora biti pogodba o odsvojitvi deleža izdelana v obliki notarskega

zapisa.

Dolžnik v pritožbi še navaja, da iz dokumentacije izhaja, da je dolg

nastal na podlagi ravnanj prvega dolžnika, ki je bil direktor,

njegovih ravnanj pa dolžnik ni niti poznal niti odobril, zato se ni

mogel zavedati njihovih posledic. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da

dolžnik za te svoje trditve (ne v ugovoru ne v pritožbi) ni ponudil

nikakršnega dokaza: ni ne predložil dokumentacije, na katero se

sklicuje, niti o svojem položaju v izbrisani gospodarski družbi ni

predlagal svojega zaslišanja.

Po obrazloženem se izkaže, da je dolžnikova pritožba neutemeljena,

drugih pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, pa tudi ni bilo, zato je bilo treba dolžnikovo pritožbo v

skladu z 2. odstavkom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list

RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 15. členom

Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98, s kasnejšimi

spremembami in dopolnitvami) zavrniti in potrditi sklep sodišča prve

stopnje.