VSK sklep II Cpg 131/2005

Pritožba dolžnika se zavrne in se p o t r d i izpodbijani
sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo

ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi z dne 22.12.2004, ker

je ugotovilo, da ta ni utemeljen.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svojem pooblaščencu

vložil pritožbo in predlagal njegovo razveljavitev oziroma

ustrezno spremembo. Navaja, da je pri upniku naročil blago

za notranjo opremo pizzerije, kot akontacijo pa je plačal

30.000.000,00 italijanskih lir. Ta akontacija predstavlja

plačilo vsaj nekaterih stvari, katerih vrnitev zahteva upnik

v obravnavanem postopku, zato si je upnik ne more kar tako

zadržati. Premične stvari se nahajajo v lokalu. So

neuporabljene, torej nove in v popolnoma intaktnem stanju.

Dolžnik gostinskega lokala ni uspel odpreti zaradi spora

enim od najemodajalcev oziroma bolje rečeno, zaradi spora

med najemodajalcema, bivšima zakoncema, ki svojih

premoženjskih razmer nista bila sposobna dokončno urediti.

Dolžnik je celi dve leti upal, da bo do odprtja gostinskega

lokala prišlo. Sedaj je jasno, da to ne bo mogoče. Zato se z

vrnitvijo premičnih stvari tudi strinja, vendar tako, da se

pri tem upošteva nesporno plačilo akontacije.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teče v obravnavanem primeru

izvršba na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in

izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v K. opr.št. Pg 338/2002,

s katero je dolžniku naložena obveznost vrnitve tam navedene

premične opreme za gostinski lokal, ter obveznost plačila

pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem

pravilno navedlo, da je na izvršilni naslov vezano in vanj

ne sme posegati. Upnikova terjatev po navedenem izvršilnem

naslovu ni terjatev na plačilo gostinske opreme, ampak

terjatev na njeno vrnitev, kar pomeni, da dolžnikova

trditev, da je upniku za to opremo plačal akontacijo v

višini 30.000.000,00 ITL, ne more predstavljati ugovornega

razloga po 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki

bi preprečeval izvršbo, torej tudi ne ugovora o prenehanju

terjatve po 8. tč. 55. čl. ZIZ (če je terjatev prenehala na

podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe

ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel

uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni

naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva,

ki je nastopilo po sklenitvi poravnave). Pa četudi bi pri

zatrjevanem dejstvu plačila akontacije upniku lahko šlo za

ugovor prenehanja terjatve, je iz priloženega izvršilnega

naslova razvidno, da je to dejstvo dolžnik uveljavljal že v

postopku, iz katerega izvira predmetni izvršilni naslov,

vendar brezuspešno.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v

zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.