VSK sklep II Cpg 11/2005

Pritožba dolžnice se zavrne in se p o t r d i izpodbijani
sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo

ugovor dolžnice po izteku roka; ugotovilo je, da dolžnica v

njem ne uveljavlja ugovornih razlogov, ki jih ne bi mogla

brez svoje krivde uveljavljati že v rednem ugovoru zoper

sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Proti navedenemu sklepu je dolžnica po svojem pooblaščencu

vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, predlagala

njegovo razveljavitev in uveljavljala povrnitev stroškov. V

pritožbi zatrjuje, da je v tej zadevi bistveno, da je

dolžnik poravnal terjatev v celoti, kar je izkazal že s

priloženimi dokazi k ugovoru zoper sklep o izvršbi. Prav

tako ni zanemariti dejstva, da je sodišče dovolilo izvršbo v

nasprotju z določili Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji, kjer se lahko izvršba dopusti le v skladu s

pogoji potrjene prisilne poravnave. Dolžnik je mnenja, da se

je ugovor nanašal na samo terjatev ter dejstvo, ki je

nastopilo po izvršljivosti odločbe. V roku, in sicer dne

25.8.2004 je dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi opr.št.

Ig 04/00101, kateremu je priložil potrdilo o plačani taksi,

pooblastilo ter dokazilo o plačilu, vendar je bil ugovor

pomotoma posredovan na napačen naslov in sicer na naslov

dolžnika I. d.d. Da ugovor ni bil posredovan naslovnemu

sodišču, je bil dolžnik opozorjen šele 16.12.2004, ko mu je

bil zaradi pravnomočnega sklepa blokiran račun. Da upnik

neupravičeno vtožuje zahtevan znesek, dolžnik utemeljuje z

naslednjimi navedbami. Upnik je 16.7.2004 pri naslovnem

sodišču vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne

listine zoper dolžnika zaradi izterjave 335.493,00 SIT s

p.p., ni pa prijavil svoje terjatve v postopek prisilne

poravnave zoper dolžnika, ki se je začel dne 14.1.2003.

Dolžnik posledično ugovarja vtoževanju štirih računov, ki

jih je zneskovno in datumsko specificiral v ugovoru (vsi

zapadli v plačilo v obdobju od 7.9.2002 do 21.12.2002), saj

je bil zoper njega uveden postopek prisilne poravnave

(opr.št. St 63/2002). Sklep o potrditvi prisilne poravnave

je postal pravnomočen 13.6.2003, iz njega pa izhaja, da ima

prisilna poravnava učinek tudi proti upnikom ki se postopka

niso udeležili, kar določa tudi 3. odst. 59. čl. ZPPSL. Iz

tega sklepa pa je razvidno, da terjatev upnika spada v

razred z 20 % poplačilom, vsled česar je dolžnik skladno z

določili sklepa o prisilni poravnavi dne 23.8.2004 poravnal

dolg upniku v znesku 67.078,80 SIT. Ugovarja tudi vtoževanju

zakonskih zamudnih obresti, saj se od dneva začetka postopka

prisilne poravnave slednje obračunavajo skladno s 114. čl.

ZPPSL. Pritožba dolžnice ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi

sodišče prve stopnje dne 4.8.2004 izdalo sklep o izvršbi na

podlagi verodostojnih listin. Dolžnici je bil ta sklep

vročen 17.8.2004 in je 8-dnevni rok za ugovor potekel

25.8.2004. Dolžnica je po svojem pooblaščencu 16.12.2004

vložila ugovor po izteku roka, v katerem je med drugim

dokazno podprto zatrjevala, da je dne 23.8.2004 iz naslova v

tem postopku izterjevane terjatve, upniku plačala 67.078,80

SIT in da je to dejstvo uveljavljala že dne 25.8.2004 v

ugovoru zoper sklep o izvršbi, vendar pa da je bil navedeni

ugovor pomotoma posredovan na napačen naslov.

Skladno s 3. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju

(ZIZ) lahko ugovor po izteku roka dolžnik vloži tudi zoper

sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim

je dovoljena izvršba, če temelji ugovor na dejstvu, ki se

nanaša na samo terjatev, to dejstvo pa je nastopilo po

izdaji sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je dejstvo

plačila terjatve v višini 67.078,80 SIT sicer nastopilo po

izdaji sklepa o izvršbi, vendar pa ni hkrati izpolnjen tudi

pogoj po 1. odst. 56. čl. ZIZ, in sicer ni mogoče

zaključiti, da tega razloga dolžnica brez svoje krivde ni

mogla uveljavljati že v (rednem) ugovoru zoper sklep o

izvršbi; okoliščina, da je bil (morebiten) ugovor poslan na

napačen naslov, je dejstvo, ki ga gre pripisati izključno

krivdi dolžnice, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve

stopnje. Dolžnica sicer pravilno opozarja, da ima potrjena

prisilna poravnava pravni učinek tudi proti upnikom, ki se

postopka niso udeležili, saj tako določa 3. odst. 59. čl.

Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL,

Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.). Glede na datum nastanka

upnikovih terjatev, razvidnih iz vseh štirih računov, bi

tudi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za terjatve, nastale

do začetka postopka prisilne poravnave; če je bil postopek

prisilne poravnave začet 14.1.2003 in je sklep o potrditvi

prisilne poravnave postal pravnomočen že 13.6.2003, potem bi

trditev o tem, da terjatve upnika spadajo v razred upnikov z

20 %-nim poplačilom, dolžnica lahko uveljavljala že v

ugovoru zoper sklep o izvršbi. Ker pa ni, je sodišče prve

stopnje njen ugovor po izteku roka utemeljeno zavrglo kot

nedovoljenega.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišča, na

podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v

zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnice zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje.