VSK sklep I Cp 67/2005

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se ugovoru nasprotnega udeleženca ugodi in začasna odredba z dne 29.04.2004 opr.št. N 47/2003 v celoti razveljavi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.
Predlagateljica je dolžna povrniti nasprotnemu udeležencu stroške postopka v višini 110.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila, vse v roku osmih dni.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru nasprotnega udeleženca in začasno odredbo razveljavilo v delu, ki se je nanašala na "kakršnokoli drugo razpolaganje z avtobusom znamke Mercedes Benz RHD 15 turbo, 303 KM, reg.št.X", v preostalem delu pa ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper ta sklep je nasprotni udeleženec po svoji pooblaščenki vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in začasno odredbo v celoti razveljavi ter vse stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški, naloži v plačilo predlagateljici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove odmere dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa nerazumljiv in nedoločljiv, saj je sodišče nasprotnemu udeležencu prepovedalo odtujitev in obremenitev, ne da bi navedlo, kaj je predmet zavarovanja z začasno odredbo. Pogojev za izdajo začasne odredbe s prepovedjo razpolaganja (v kolikor bi se le-ta nanašala na avtobus z reg. št.X) pa ni niti po vsebini. Nasprotni udeleženec je že v ugovoru navajal, da je bil sporni avtobus nabavljen v času, ko je bila zakonska zveza nepravdnih strank le še "mrtva točka na papirju". Premoženje, ki je pridobljeno po prenehanju življenjske in gospodarske skupnosti, pa ne spada v skupno premoženje. Teh ugovornih navedb pa prvostopno sodišče sploh ni upoštevalo in je slepo verjelo predlagateljici. Ker je bil avtobus pridobljen po prenehanju življenjske in gospodarske skupnosti, predlagateljica ni izkazala niti prve predpostavke po 272.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nad. ZIZ), to je verjetnega obstoja terjatve. Izkazala pa ni tudi druge predpostavke za izdajo začasne odredbe, saj uveljavitev njene terjatve, če bo ugotovljen njen obstoj, ne bo onemogočena niti precej otežena, le izkazana bo v drugačni obliki. Odtujitev premoženja ni ovira za ugotovitev, da določeno premoženje predstavlja skupno premoženje zakoncev. Upoštevati pa je treba, da je avtobus osnovno sredstvo s.p., zato ne more biti predmet delitve avtobus posamično, temveč zgolj kot celota (aktiva in pasiva) v okviru s.p., seveda, če se ugotovi, da spada tudi premoženje s.p. v skupno premoženje nepravdnih strank. Upoštevati pa je tudi, da bi se premoženje v primeru prodaje izkazovalo kot denarni znesek, ki bi prav tako spadal, če bi se to seveda ugotovilo, v skupno premoženje in ima v takem primeru predlagateljica dajatveni zahtevek. Z izdano začasno odredbo pa je prvostopno sodišče grobo poseglo v poslovanje dolžnikovega s.p. oziroma mu je onemogočilo prodajo starega osnovnega sredstva z namenom, da si kupi novo osnovno sredstvo, s katerim bi dolžnik lahko opravljal svojo osnovno dejavnost. S tem mu nastaja škoda, ki je, če se bo kasneje ugotovilo, da je bila izdaja začasne odredbe neutemeljena, ne bo več mogoče sanirati. Avtobus že tako izgublja vrednost, nasprotni udeleženec pa si brez prodaje starega avtobusa ne more privoščiti, da bi kupil novega, s tem pa je vprašljivo tudi samo poslovanje s.p. in preživljanje nasprotnega udeleženca, saj mu je dejavnost s.p. edini vir preživljanja. Z izdano začasno odredbo bo zato utrpel bistveno hujše posledice kot predlagateljica.

Pritožba je utemeljena.

S tem, ko je prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu razveljavilo začasno odredbo tudi v delu z besedilom "z avtobusom znamke Mercedes Benz 303 RHD 15 turbo, 330 KM, reg. št.X", je res začasna odredba ostala pomanjkljiva, saj ni naveden predmet zavarovanja, vendar pritožbeno sodišče šteje, da je takšna kršitev le relativnega značaja. Iz podatkov v spisu je namreč dovolj jasno, da se prepoved nanaša na avtobus s prej navedenimi podatki. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da je bil sporni avtobus kupljen v času trajanja zakonske zveze nepravdnih strank, kar nasprotni udeleženec priznava. To pa bi načeloma zadostovalo za izkaz verjetnosti obstoja terjatve (ne pa v tem primeru, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve). Zatrjevana okoliščina, da naj bi bil avtobus kupljen že po prenehanju življenjske in gospodarske skupnosti nepravdnih strank, je namreč le splošna, z ničemer podkrepljena, zato bo lahko le predmet nadaljnjega postopka in dokazovanja nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec v pritožbi ponavlja ugovorne trditve, da je sodišče z začasno odredbo grobo poseglo v poslovanje dolžnika s.p., nastala mu je škoda, ne more kupiti novega avtobusa, s tem pa je vprašljivo poslovanje s.p. in sploh njegovo preživljanje, vendar ostajajo tudi te trditve na ravni trditev, z ničemer podkrepljenih. Ugovornemu razlogu, glede prepovedi vsakršnega razpolaganja avtobusa, torej tudi glede opravljanja prevozne dejavnosti, pa je prvostopno sodišče sledilo.

Vendar pa je, ne glede na vse navedeno, pritožba nasprotnega udeleženca utemeljena. Z začasno odredbo je namreč prvostopno sodišče v celoti ugodilo predlogu in prepovedalo odtujitev in obremenitev avtobusa. Verjetnost zahtevka pa ni v celoti izkazana. Že sam predlog za izdajo začasne odredbe namreč verjetnosti v takem obsegu ne izkazuje. Kot izhaja iz predloga, predlagateljica zahteva polovični delež na skupnem premoženju (na podlagi zakonske domneve iz 1.odst. 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih se šteje, da sta deleža zakoncev na ustvarjenem premoženju enaka (50:50), pri čemer ni navedlo posebnih okoliščin, s katerimi bi izkazovala, da je k skupnem premoženju prispevala več kot nasprotni udeleženec. Z začasno odredbo pa naj bi se prepovedala odtujitev in obremenitev celotnega avtobusa. Najmanj do 1/2 terjatev torej ni izkazana. Ni pa izkazana tudi druga zatrjevana predpostavka za izdajo začasne odredbe, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Predlagateljica je podala predlog za delitev skupnega premoženja, v katero naj bi po njenih trditvah spadale nepremičnine, avtobus ter osebni avto. V predlogu navaja, "da bo z delitvijo dobila delež tudi na avtobusu, bodisi v naravi ali v denarju, odvisno od načina delitve". Predlagateljica torej ne zahteva izročitve avtobusa. Ob takem predlogu, pa ostaja nevarnost, da bo s prodajo avtobusa njena terjatev onemogočena ali precej otežena, nekonkretizirana. Ob neizkazanih predpostavkah za izdajo začasne odredbe po 272.čl. ZIZ, bi prvostopno sodišče moralo zato ugovoru ugoditi. Ker sodišče druge stopnje tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbi ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje tako spremenilo, da se ugovoru ugodi, izdana začasna odredba v celoti razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne (2.tč. 365.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ).

Ker je nasprotni udeleženec s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka (2.odst. 165.čl. in 154.čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ) in naložilo predlagateljici, da nasprotnemu udeležencu povrne stroške, ki jih je imel z ugovorom in pritožbo, in sicer za ugovor po tarifni št. 27/2 Odvetniške tarife - v nad. OT (Ur.l. RS, št. 67/2003, 70/2003) - 250 točk, za pritožbo po tarifni št. 27/6 OT - 500 točk, administrativni stroški - 1.000,00 SIT, končno poročilo - 50 točk (3.točka tarifne št. 39 OT), 20% DDV 17.800,00 SIT, sodna taksa za ugovor in pritožbo (5.točka tarifne št. 3 Zakona o sodnih taksah) - 3.400,00 SIT, skupno 110.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, kot sledi iz izreka.