VSL sodba I Cp 1647/2004

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča
prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvotoženki naložilo, da

plača tožeči stranki 770.584,50 SIT z obrestmi in ji povrne pravdne

stroške. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženko pa je prvo sodišče v

celoti zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka, ki jo izpodbija v zavrnilnem

delu in pri tem uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter

pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da

v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in obsodi na solidarno plačilo obe

toženki, ali pa v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne

prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da izpisek iz sodnega

registra, v katerem je navedeno, da prvotoženka, pravilno

drugotoženka, za obveznosti družbe ne odgovarja, ni nikakršen dokaz o

tem, da je bila drugotoženka pasivni oziroma nepravi družbenik.

Nepravilno je tudi stališče prvega sodišča, da komanditist glede na

zakonsko ureditev nima nobenega vpliva na poslovodenje družbe.

Komanditist res ni upravičen voditi poslov družbe in zastopati

družbe, vendar lahko nasprotuje poslovanju komplementarja, če presega

običajen obseg dejavnosti družbe in ima pravico zahtevati prepis

letnega poročila ter vpogledati v poslovne knjige in knjigovodske

listine. Eno je vodenje poslov družbe, drugo pa je vplivanje na

poslovanje družbe. Obe toženki prebivata na istem naslovu in sta v

sorodstvenem razmerju. Drugotoženka je prvotoženki pomagala pri

ustanovitvi gospodarske družbe zaradi prvotoženkine pomanjkljive

izobrazbe. To pa kaže na to, da ji je še toliko bolj pomagala pri

vodenju poslov. Tudi samo dejstvo, da je drugotoženka dokazala, da

redno študira, še ne pomeni, da ni imela možnosti ob tem tudi

opravljati priložnostna dela in vplivati na vodenje poslov družbe.

Sicer pa je drugotoženka le zatrjevala, da v komanditni družbi ni

bila v delovnem razmerju, ne pa, da je bila pasivni družbenik.

Pritožba ni uemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da v celoti sprejema jasne in

prepričljive prvostopne razloge o tem, zakaj šteje, da je

drugotoženka dokazala, da ni imela vpliva na poslovanje iz registra

izbrisane komanditne družbe, da je bila torej pasivni družbenik. V

izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje na

prvostopne razloge. V zvezi s pritožbenimi trditvami je le dodati, da

iz sicer laičnega odgovora na tožbo, ki ga je podala drugotoženka,

izhaja, da le-ta zatrjuje, da ni v ničemer sodelovala pri poslovanju

družbe. Navedla je namreč, da je le pomagala ustanoviti materi

gospodarsko družbo, v kateri ni nikoli delala in ne le, da ni bila

nikoli v delovnem razmerju. Poleg tega še zatrjuje, da je redni

študent. Pri tem je drugotoženka v dokaz svojih trditev ponudila

vpogled v podatke sodnega registra. Pritrditi je pritožbi, da le

podatek v sodnem registru, da drugotoženka kot komanditist ne

odgovarja za obveznosti družbe sam po sebi ne pomeni, da je bila

pasivni družbenik. Prav tako samo dejstvo, da je drugotoženka redna

študentka in da študira kot nezaposlena ne pomeni, da ni mogla

vplivati na poslovanje družbe. Vendar pa je prvo sodišče ocenjevalo

izvedene dokaze v skladu z določbo 8. člena ZPP, torej je

ugotavljalo, katera dejstva šteje za dokazana na podlagi vestne in

skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na

podlagi uspeha celotnega postopka. Upoštevajoč vse navedeno pa je

presoja prvega sodišča o tem, da je drugotoženki uspelo dokazati, da

ni imela vpliva na poslovanje družbe in da je bila torej pasivna

družbenica in zato ne odgovarja za obveznosti družbe, logična in

prepričljiva. Ob podatkih sodnega registra, ki izkazujejo, da je bila

drugotoženka komanditist v gospodarski družbi in da tudi posebej ni

bila pooblaščena za zastopanje gospodarske družbe, v povezavi z samo

vlogo komanditista, kot izhaja iz 139. člena ZGD, je prepričljiv

prvostopni zaključek o tem, da drugotoženka ni bila udeležena pri

poslovanju družbe. Na podlagi citirane določbe komanditist ni

upravičen voditi poslov družbe in tudi ne sme nasprotovati poslovanju

komplementarja, če to ne presega običajnega obsega dejavnosti družbe.

Da bi glede na v sodni register vpisano dejavnost družbe XY nakup

tiskalnikov presegal običajen obseg dejavnosti družbe tožeča stranka

niti ne zatrjuje, določbe, ki dajejo komanditistu pravico zahtevati

prepis letnega poročila, vpogleda v poslovne knjige in knjigovodske

listine ter sodelovati pri dobičku in izgubi pa same po sebi

komanditistu ne dajejo nikakršne pravice voditi posle družbe oziroma

nasprotovati odločitvam in poslovanju komplementarja. Pravilen je

torej prvostopni zaključek, da glede na naravo komanditne družbe

drugotoženka kot komanditist, kateremu v skladu z določbo 145. člena

ZGD ni bila podeljene prokura ali posebno pooblastilo, ni vpliva na

poslovanje komanditne družbe. Tako je drugotoženki uspelo dokazati,

da ni bila aktivni družbenik in da s tem ne odgovarja za dolgove iz

sodnega registra izbrisane družbe po Zakonu o finančnem poslovanju

podjetij. Odločitev prvega sodišča je torej pravilna in zakonita,

pritožba ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.