VSL sodba I Kp 1328/2004

Pritožba zagovornice obdolženega M. R. se zavrne kot neutemeljena in
se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na
150.000,00 SIT (z besedo: stopetdeset tisoč tolarjev 00/100)
odmerjeno povprečnino.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega N.

. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ

(dejanje opisano pod točko 1 izreka), obdolženega M. R. pa kaznivega

dejanja prikrivanja po členu 221/II in I KZ (dejanje opisano pod

točko 2 izreka). Obema obdolžencema je izreklo pogojni obsodbi, v

kateri je obdolženemu . določilo kazen štiri mesece zapora,

obdolženemu R. pa kazen dva meseca zapora, obema s preizkusno dobo

dveh let. Obdolžencema je v plačilo naložilo stroške kazenskega

postopka.

Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega M. R. zaradi

bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji

(pritožbeni razlogi iz 1., 3. in 4. točke 370. člena ZKP) ter

predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti, oziroma sodbo razveljavi

ter zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje.

Višja državna tožilka N. F. iz Vrhovnega državnega tožilstva RS je v

svojem pisnem predlogu, podanem skladno z določbo drugega odstavka

445člena ZKP, dne 13.10.2004 predlagala zavrnitev pritožbe. Z

navedenim predlogom sta bila obdolženec in njegova zagovornica

seznanjena, vendar na predlog nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi sodišče druge

stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje

pravilno in popolno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje

tudi pravilno uporabilo kazenski zakon; v sodbi pa vsa odločilna

dejstva tudi primerno obrazložilo in tako tudi ni podana, v pritožbi

zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke

prvega odstavka 371. člena ZKP.

Kaznivo dejanje prikrivanja po drugem odstavku 221. člena KZ stori,

kdor kupi, sprejme v zastavo ali si kako drugače pridobi, prikrije

ali razpeča stvar, za katero bi moral in mogel vedeti, da je bila

pridobljena s kaznivim dejanjem. Pri kaznivem dejanju po drugem

odstavku 221. člena KZ ravna storilec z nezavestno ali zavestno

malomarnostjo; krivdna oblika nezavestne malomarnosti je namreč

izražena že v besedilu samega drugega odstavka 221. člena KZ, s čimer

je v zakoniku že postavljena spodnja meja krivdne oblike za storitev

tega kaznivega dejanja. Sodišče pa po izvedenem dokaznem postopku

oceni, ali je bilo dejanje storjeno z nezavestno ali zavestno

malomarnostjo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje po

izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je obdolženec

dejanje storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti ter je to v

razlogih izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo. Zato ni

podano neskladje med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe in s tem

tudi ne bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke

prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na spremembo obtožnega predloga

(listovna št. 63) in ker iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega

dejanja (točka 2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) izhaja, da je za

dve alu lestvi in dva električna podaljška ter še eno lestev plačal

20.000,00 SIT, tudi ni moč pritrditi navedbam v pritožbi, da je

državna tožilka iz obtožbe izpustila očitek glede nakupa lesene

lestve.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku

zaključilo, da je obdolženec na gradbišču (na katerem je njegovo

podjetje takrat delalo) od soobdolženca kupil predmete, navedene v

opisu dejanja, za le 20.000,00 SIT, kar je nekajkrat manj od njihove

realne vrednosti, ne da bi se sploh pozanimal o lastništvu teh

stvari. Ni dvoma, da je obdolženec vedel, da so te stvari rabljene,

vendar uporabne, čeprav stvari ni videl, saj tudi iz pritožbenih

navedb izhaja, da je od soobdolženca izvedel za ponudbo in da so

stvari poceni ter se je "zaradi ugodnosti ponudbe za nakup odločil".

Ne le, da je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (stran

5 - 8) navedlo, opirajoč se tudi na izpovedbe prič M. Z. in S.

A., prepričljive razloge glede vrednosti in uporabnosti stvari

(aluminijastih lestev), katere je obdolženec kupil za nekajkrat nižjo

ceno od dejanske, temveč je prepričljivo obrazložilo tudi, zakaj je

zaključilo, da je obdolženec vedel, da kupuje stvari po bistveno

nižji ceni od realne vrednosti. Da pa naj bi bili predmeti, ki jih je

obdolženec na gradbišču dne 23.5.2000 kupil, neuporabni, pa niti

pritožba ne navaja. Dokazna ocena in zaključek sodišča prve stopnje,

da je obdolženec ravnal malomarno, ker se pri nakupu stvari (lestev

in električnih podaljškov) na gradbišču (ki ni običajno mesto nakupa)

sploh ni pozanimal o lastništvu stvari, katere je kupoval po

nekajkrat nižji ceni od realne, sta logična in prepričljiva ter jih

navedbe v pritožbi zgolj s ponavljanjem zagovora obdolženca, katerega

pa je v izpodbijani sodbi prepričljivo ocenilo že sodišče prve

stopnje, ne morejo omajati.

Neutemeljena pa je tudi pritožba obdolženčeve zagovornice zoper

odločbo o kazenski sankciji. Zagovornica v pritožbi navaja, da je

obdolžencu določena kazen (dva meseca zapora) v primerjavi z določeno

kaznijo soobdolžencu (štiri mesece zapora) odločno previsoka,

trajanje preizkusne dobe (dve leti) pa predolgo. V pritožbi

zagovornica ne navaja nobenih okoliščin, katere vplivajo na izbiro in

odmero kazni (olajševalne okoliščine). Sodišče prve stopnje pa je pri

določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe obdolžencu olajševalne

okoliščine pravilno ugotovilo in ocenilo ter je obdolžencu izrečena

kazenska sankcija tudi po oceni sodišča prve stopnje primerna teži

dejanja in stopnji obdolženčeve krivde.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb

kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo

obdolžencev, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve

stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega

odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker

zagovornica s pritožbo ni uspela, je obdolženec dolžan plačati

stroške pritožbenega postopka. Povprečnino je sodišče skladno z

določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP odmerilo ob upoštevanju

obdolženčevih premoženjskih razmer, kot jih je ugotovilo že sodišče

prve stopnje (obdolženec je lastnik podjetja, nepremičnin in

premičnin večje vrednosti ter preživlja dva mladoletna otroka), ter

trajanje in zamotanost tega pritožbenega postopka.