VSL sklep IV Cp 1476/2005

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da za

odločitev v sporu ni pristojno in je tožbo zaradi zvišanja preživnine

zavrglo.

Zoper sklep se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja

pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in

napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče

njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je

pristojnost prvostopenjskega sodišča podana glede na določbo 75.

člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku. Pod

premoženjem, iz katerega se lahko poravna preživnina, je treba

razumeti tudi plačo osebe, ki bi morala plačevati preživnino. To

sledi tudi iz dejstva, da bi se sodba, tudi če bi bila izdana v drugi

državi, izvrševala v Republiki Sloveniji na toženčevo plačo. Res

višina plače ni znana, je pa iz potrdila Zavoda za zdravstveno

zavarovanje Slovenije razvidno, da je toženec redno zaposlen pri A

d.o.o. v Sloveniji.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 75. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku

(ZMZPP, Ur.l. RS, št. 56/99) je sodišče Republike Slovenije pristojno

v sporih o zakonskem preživljanju tudi tedaj, če ima toženec v

Republiki Sloveniji premoženje, iz katerega se lahko poravna

preživnina. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja na potrdilo

Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 10.12.2004, iz

katerega sledi, da je toženec v delovnem razmerju pri A d.o.o. v

Sloveniji. Iz potrdila sicer ne izhaja za kakšno delovno razmerje

gre, za določen ali nedoločen čas, vendar pa dopušča sklepanje, da

toženec pri A d.o.o. prejema osebni dohodek, iz katerega je mogoče

preživnino poravnati, v primeru neprostovoljne izpolnitve pa nanj

seči tudi v postopku prisilne izvršbe. V pravni teoriji je zavzeto

stališče, da za pristojnost po premoženju zadostuje, da je iz njega,

v nekem daljšem časovnem obdobju, mogoče poravnati preživninsko

obveznost. Ta pristojnost pride v poštev takrat, kadar ima toženec v

naši državi kakšne stalne prejemke, na katere bo mogoče voditi

izvršbo (glej komentar k 68. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov

s predpisi drugih držav v določenih razmerjih, ki pristojnost po

premoženju ureja enako kot določba 75. člena sedaj veljavnega ZMZPP).

Glede na navedeno ni odločilnega pomena, da tožeča stranka v tožbi ni

navedla višine toženčeve plače, ampak le, da toženec pri slovenskem

delodajalcu prejema plačo, na katero je mogoče seči z izvršbo.

Ker sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevalo

zatrjevanega obstoja delovnega razmerja je pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v nov postopek. Če bo sodišče štelo, da potrdilo o zaposlitvi oziroma

zavarovanju ne dokazuje stalnih toženčevih prejemkov in zato ne

omogoča sklepanja o obstoju premoženja, iz katerega se lahko poravna

preživnina, bo moralo pri toženčevem delodajalcu ugotoviti trajanje

toženčevega delovnega razmerja. Če bo ugotovljeno, da gre za

zaposlitev trajnejšega značaja, pa pristojnosti za odločanje v tem

sporu z mednarodnim elementom ne bo mogoče odreči.