VSL sodba II Cp 1832/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena

stranka plačati tožeči stranki znesek 940.020,49 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi ki tečejo od zneska 513.347,00 SIT od dne

19.2.2002 dalje do plačila, od zneska 147.707,65 SIT od dne 14.1.2002

dalje do plačila in od zneska 278.965,84 SIT od dne 27.2.2001 dalje

do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je

naložilo, da plača tožeči stranki pravdne stroške v znesku 180.219,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 1.7.2004 do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v

ponovno obravnavanje. Poudarja, da je sodišče odločilo samo na

podlagi pisne dokumentacije. Opravljeno je bilo sicer zaslišanje

tožeče stranke, vendar ta ni bila zaslišana o nobeni bistveni

okoliščini, pomembni za odločitev v zadevi. Tudi ni bilo opravljeno

zaslišanje tožene stranke, ki bi lahko pojasnila, kako je poslovanje

potekalo in kakšni so razlogi za zavrnitev računa. Tožena stranka se

je opravičila in bi bilo potrebno obravnavo preložiti in zaslišati

tudi njo. Sicer pa se obravnava ne bi smela opraviti, saj iz

opravičila smiselno izhaja, da želi, da se obravnava preloži.

Zastopnik pridobi pravico v skladu z 805. členom ZOR, ko je pogodba

izpolnjena, če med strankama ni drugače dogovorjeno, oziroma ne glede

na izpolnitev, če je prišlo do neizpolnitve iz razloga na strani

naročitelja. Sodišče pa tega ni ugotovilo, oziroma bi lahko to z

zadostno mero gotovosti ugotovilo šele z zaslišanjem tožene stranke.

Razen tega je ustna pogodba o trgovskem zastopanju nična, saj je v

791členu ZOR določeno, da mora biti sklenjena v pisni obliki, do

česar pa ni prišlo.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe

in potrditev izpodbijane sodbe

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje preložiti narok ali

pa vsaj razpisati še en narok, na katerem bi zaslišalo tudi njega.

Pogoja za preložitev naroka pa sta določena v 1. odstavku 115. člena

ZPP, ki določa, da lahko sodišče narok preloži, če je to potrebno za

izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi, in v 281.

členu ZPP, po katerem se mora sodnik prepričati ali so povabljeni

opravičili svoj izostanek. V primeru, kakršen je tudi konkretni, je

torej potrebno da pravdna stranka, ki želi doseči preložitev naroka,

opravičilo sporoči sodišču, razen tega pa mora navesti tudi

opravičljiv razlog za izostanek. Ob tem pa se samo po sebi razume, da

mora pravdna stranka v takšnem primeru, enako kot za druge

materialnopravne ali procesnopravne trditve v postopku, tudi za

takšne trditve predložiti ustrezen dokaz, ki dokazuje utemeljenost

njenih navedb o zadržanosti. Iz podatkov spisa pa celo izhaja, da

tožena stranka, ne le da ni predložila dokaza o službeni zadržanosti,

temveč je zgolj sporočila, da se naroka ne bo udeležila, ker je

službeno zadržana (vloga z dne 1.7.2004 na list. štev. 14 v spisu).

Tako njene vloge niti ni bilo mogoče šteti za predlog za preložitev

naroka, temveč zgolj za obvestilo sodišču, da se naroka ne bo

udeležila. Ob takšnem stanju stvari pa za zaslišanje tožeče stranke,

ki se je naroka udeležila, niso bile izkazane nobene procesne ovire,

navedene okoliščine pa tudi niso terjale preložitev naroka oziroma

razpis še enega naroka, na katerem bi tožena stranka, kot navaja v

navedeni vlogi - "tudi ustno ugovarjala, če bo prišlo do dodatne

obravnave na sodišču" (določba 282. člena ZPP, po kateri se obravnava

vseeno opravi, če ne pride na narok, kakšna od pravdnih strank ter 2.

odstavek 258. člena ZPP, ki pooblašča sodišče, da v primeru, ko se

ena pravdna stranka ne odzove sodnemu vabilu, zasliši le tisto

pravdno stranko, ki se je vabilu odzvala). V pritožbi vsebinsko

očitana bistvena kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej

ne obstoji (očitek, da toženi stranki ni bila dana možnost

obravnavanja pred sodiščem).

Pritožbena trditev, da se je sodišče oprlo le na listinske dokaze ter

da tudi tožeča stranka ni bila zaslišana o nobeni bistveni okoliščini

meri na pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega

stanja. Pritožbeno sodišče sicer ob tem ugotavlja, da tudi tožeča

stranka ni bila zaslišana in se je sodišče prve stopnje oprlo na med

strankama nesporna dejstva ter predložene listinske dokaze. Ti pa so

zadostovali za zadostno in pravilno ugotovljeno dejansko podlago, na

kateri temelji materialnopravna presoja sodišča. Tako je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena ustna pogodba o

trgovskem zastopanju, ki je bila med strankama dejansko realizirana s

sklenitvijo ustreznih pogodb med toženo stranko in naročniki oglasov,

za sklenitev katerih je poskrbela oziroma posredovala tožeča stranka,

tožena stranka pa ji je prej tudi plačevala dogovorjeno provizijo.

Nadalje pa je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da do izpolnitve

tudi še v pritožbi sporne pogodbe, na podlagi katere je bil izdan še

sporni račun štev. 01/2002, z dne 11.2.2002, ni prišlo zaradi

razlogov na strani tožene stranke - osebnih in poslovnih razlogov,

zaradi katerih je morala tožena stranka prenehati izdajati revijo.

Te dejanske ugotovitve, katere pritožnik v pritožbi substancirano ne

izpodbija, pa ne omogočajo pravnih zaključkov, za katere se zavzema

pritožnik. Določba 791. člena ZOR, na katero se sklicuje, sicer res

zahteva pisno obliko pogodbe o trgovskem zastopanju, vendar pa je

potrebno upoštevati teorijo realizacije, določeno tudi v tedaj

veljavnem 73. členu ZOR, ki ustno sklenjeni pogodbi ni odrekal njene

veljavnosti, čeprav ni bila sklenjena v predpisani obliki, če sta jo

pogodbeni stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili, razen če iz

namena zaradi katerega je oblika predpisana, ni izhajalo kaj drugega.

Ob zgoraj povzetih ugotovitvah prvostopnega sodišča o obstoju

poslovnega razmerja, na podlagi katerega je tožeča stranka za toženo

stranko opravljala storitve tako, da je za ime tožene stranke tržila

oglasni prostor revije, ki jo je izdajala tožena stranka, ta pa ji je

plačevala provizijo, ne more biti nobenega dvoma, da je bila ustno

sklenjena pogodba o trgovskem zastopanju z predhodnim izpolnjevanjem

pogodbenih obveznosti dejansko realizirana, Namen zahteve po strožji

obliki pogodbe nedvomno ni v varstvu pred nepremišljenostjo kakšne od

pogodbenih strank ali celo v varstvu javnega interesa, temveč zgolj v

zagotavljanju gotovosti in jasnosti pogodbenega razmerja oziroma

morebitnih potreb njegovega dokazovanja. To pa tudi pomeni, da namen

predpisane zahteve po pisni obliki pogodbe ne terja ničnostne

sankcije, če je takšna gotovost in jasnost razmerja kot na dlani

izkazana z dejanskim izpolnjevanjem dogovorjenih obveznosti, to je -

kot tudi v konkretnem primeru - predvsem nekaj časa trajajočim

sklepanjem pogodb v imenu in za račun zastopanca.

Ob neizpodbijanih ugotovitvah o poslovnih in osebnih razlogih, zaradi

katerih je morala tožena stranka prenehati izdajati revijo v spornem

obdobju, je končno tudi kot na dlani, da je do neizpolnitve še

spornih pogodb z naročniki oglasov prišlo zaradi razlogov na strani

tožene stranke, kar izključuje odrekanje pravice do plačila tožeči

stranki v smislu 805.člena ZOR.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožene stranke

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo

obstoja kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbah 1. odstavka 155. člena

in 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s

pritožbo, mora pritožbene stroške nositi sama. Stroški tožeče stranke

v zvezi z odgovorom na pritožbo pa niso bili potrebni, saj odgovor na

pritožbo glede na problematiko izpostavljeno v pritožbi ni bil

potreben. Zato tudi tožeči stranki pritožbenih stroškov ni bilo

mogoče priznati.