VSL sklep II Cp 1620/2005

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom napotilo dedinjo

J.L. na pravdo, da s tožbo proti sodedinji T.P. uveljavi zahtevek, da

v zapuščino spada premoženje, s katerim je zapustnik razpolagal s

pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 18.1.2002. Zapuščinsko

obravnavo je prekinilo, s tem, da se bo ta nadaljevala, ne glede na

zahtevek, če dedinja v določenem roku ne bo vložila tožbe. Z

dopolnilnim sklepom z dne 4.3.2005 pa je prvo sodišče odločilo, da je

dolžna dedinja tožbo po sklepu z dne 10.1.2005 vložiti v 30 dneh od

pravnomočnosti sklepa.

Proti sklepu se pritožuje dedinja J.L., ki uveljavlja vse dovoljene

pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani

sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo

odločanje. V pritožbi opozarja na nepopolnost in pomanjkljivost

izreka, ker sodišče v njem ni navedlo roka, v katerem mora dedinja

proti sodedinji vložiti tožbo. Tudi sicer je po mnenju pritožbe

izpodbijani sklep nepravilen, saj bi moralo sodišče zaradi pravilne

ugotovitve obsega zapuščine napotiti dedinjo na vložitev tožbe zoper

njenega sina D.L., zoper sodedinjo T.P. pa le v primeru, če bi se ta

protivila zahtevi dedinje J.L., da premoženje, s katerim je zapustnik

I.P. po svoji smrti razpolagal v korist D.L., ne spada v zapuščino.

Sodedinja T.P. pa takšnega stališča na zapuščinski obravnavi še ni

izjavila. V nadaljevanju pritožbe pa še pritožnica poudarja, da je

bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena le zato, da se izloči

dedinjo J.L. iz dedovanja, da D.L. ni nikoli izpolnjeval pogodbe o

dosmrtnem preživljanju in v njej sprejetih obvez, pri tem pa pritožba

opozarja še na prvostopne razloge, iz katerih izhaja, da

pritožiteteljica s tožbo, na katero je napotena, ne more uspeti, ker

sodedinja ni pasivno legitimirana. Zakaj v tem primeru sodišče z

izpodbijanim sklepom napotuje pritožiteljico na tožbo proti sodedinji

pa ni jasno.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbi očitana pomanjkljivost zaradi nedoločitve roka za vložitev

tožbe je odpravljena z dopolnilnim sklepom z dne 4.3.2005, ki je bil

pooblaščencu pritožiteljice vročen dne 10.3.2005. V ostalem pa je

odločitev prvega sodišča v celoti skladna z določbo 212. člena Zakona

o dedovanju, ki določa, da če je med dediči spor bodisi o dejstvih,

bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in

napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno

premoženje spada v zapuščino. Prav za takšen primer tudi v konkretnem

zadevi gre. Na zapuščinski obravnavi dne 16.12.2004 je pritožiteljica

navajala, da v zapuščino spada tudi vse tisto, kar je bilo na podlagi

pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenešeno na D.L. (ki ni dedič in

kot tak ni stranka v postopku). Na isti obravnavi je navzoči D. L.,

ki pa zastopa kot pooblaščenec dedinjo T.P. na podlagi pooblastila iz

priloge pod A3, navedel, da je sklenitev pogodbe o dosmrtnem

preživljanju želel zapustnik, kot tudi njegova žena, dedinja T. P.. S

tem je dovolj določno navedel v vlogi pooblaščenca T. P., da oporeka

trditvi dedinje J. L., da premoženje, zajeto v pogodbi o dosmrtnem

preživljanju, spada v zapuščino. Opozoriti je še, da je na naroku dne

5.10.2004, na katerem je bila poleg svojega pooblaščenca D. L.

navzoča tudi sama sodedinja T. P. bila predložena pogodba o dosmrtnem

preživljanju, s katero je torej dedinja T. P. po svojem pooblaščencu

smiselno zatrjevala, da premoženje, zajeto v tej pogodbi ne spada v

zapuščino. Ni torej dvoma o tem, da med dedinjama ni soglasja o

obsegu zapuščine. Zato je podan razlog za prekinitev zapuščinske

obravnave in napotitev na pravdo po že omenjenjenem 212. členu Zakona

o dedovanju. Zakaj šteje pravico oziroma trditve dedinje J. L.

sodišče za manj verjetno, pa je prvo sodišče dovolj jasno in

prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijanega sklepa in zato tudi

pravilno v skladu z določbo 1. odst. 213. člena njo napotilo na

pravdo. Ni pa moglo sodišče prve stopnje napotiti pritožiteljico na

pravdo proti D.L. iz že prej navedenih razlogov, ker le-ta namreč ni

dedič. Navedeno pa seveda ni ovira, da dedinja J. L. v svojstvu

dedinje ne vloži proti njemu tožbo na ugotovitev neveljavnosti

pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma na vrnitev v njej zajetega

premoženja v zapuščino. Glede na navedeno torej pritožba ni

utemeljena, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in jo je

zato pritožbeno sodišče zavrnilo.