VSL sklep II Cp 1620/2005
ECLI:SI:VSLJ:2005:II.CP.1620.2005Področje: dedno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev▾
Jedro povzetek sodišča
Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in dediča napoti na pravdo
proti sodediču, če je nad njima spor o obsegu zapuščine. Ni pa
razloga za prekinitev zapuščinske obravnave in napotitev na pravdo,
kadar gre za spor mad dedičem in tretjim - nededičem, ali kakšna
stvar, ki je v posesti tretjega, spada v zapuščino.
Izrek
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom napotilo dedinjo
J.L. na pravdo, da s tožbo proti sodedinji T.P. uveljavi zahtevek, da
v zapuščino spada premoženje, s katerim je zapustnik razpolagal s
pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 18.1.2002. Zapuščinsko
obravnavo je prekinilo, s tem, da se bo ta nadaljevala, ne glede na
zahtevek, če dedinja v določenem roku ne bo vložila tožbe. Z
dopolnilnim sklepom z dne 4.3.2005 pa je prvo sodišče odločilo, da je
dolžna dedinja tožbo po sklepu z dne 10.1.2005 vložiti v 30 dneh od
pravnomočnosti sklepa.
Proti sklepu se pritožuje dedinja J.L., ki uveljavlja vse dovoljene
pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani
sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo
odločanje. V pritožbi opozarja na nepopolnost in pomanjkljivost
izreka, ker sodišče v njem ni navedlo roka, v katerem mora dedinja
proti sodedinji vložiti tožbo. Tudi sicer je po mnenju pritožbe
izpodbijani sklep nepravilen, saj bi moralo sodišče zaradi pravilne
ugotovitve obsega zapuščine napotiti dedinjo na vložitev tožbe zoper
njenega sina D.L., zoper sodedinjo T.P. pa le v primeru, če bi se ta
protivila zahtevi dedinje J.L., da premoženje, s katerim je zapustnik
I.P. po svoji smrti razpolagal v korist D.L., ne spada v zapuščino.
Sodedinja T.P. pa takšnega stališča na zapuščinski obravnavi še ni
izjavila. V nadaljevanju pritožbe pa še pritožnica poudarja, da je
bila pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena le zato, da se izloči
dedinjo J.L. iz dedovanja, da D.L. ni nikoli izpolnjeval pogodbe o
dosmrtnem preživljanju in v njej sprejetih obvez, pri tem pa pritožba
opozarja še na prvostopne razloge, iz katerih izhaja, da
pritožiteteljica s tožbo, na katero je napotena, ne more uspeti, ker
sodedinja ni pasivno legitimirana. Zakaj v tem primeru sodišče z
izpodbijanim sklepom napotuje pritožiteljico na tožbo proti sodedinji
pa ni jasno.
Pritožba ni utemeljena.
V pritožbi očitana pomanjkljivost zaradi nedoločitve roka za vložitev
tožbe je odpravljena z dopolnilnim sklepom z dne 4.3.2005, ki je bil
pooblaščencu pritožiteljice vročen dne 10.3.2005. V ostalem pa je
odločitev prvega sodišča v celoti skladna z določbo 212. člena Zakona
o dedovanju, ki določa, da če je med dediči spor bodisi o dejstvih,
bodisi o uporabi prava, prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in
napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor o tem, ali kakšno
premoženje spada v zapuščino. Prav za takšen primer tudi v konkretnem
zadevi gre. Na zapuščinski obravnavi dne 16.12.2004 je pritožiteljica
navajala, da v zapuščino spada tudi vse tisto, kar je bilo na podlagi
pogodbe o dosmrtnem preživljanju prenešeno na D.L. (ki ni dedič in
kot tak ni stranka v postopku). Na isti obravnavi je navzoči D. L.,
ki pa zastopa kot pooblaščenec dedinjo T.P. na podlagi pooblastila iz
priloge pod A3, navedel, da je sklenitev pogodbe o dosmrtnem
preživljanju želel zapustnik, kot tudi njegova žena, dedinja T. P.. S
tem je dovolj določno navedel v vlogi pooblaščenca T. P., da oporeka
trditvi dedinje J. L., da premoženje, zajeto v pogodbi o dosmrtnem
preživljanju, spada v zapuščino. Opozoriti je še, da je na naroku dne
5.10.2004, na katerem je bila poleg svojega pooblaščenca D. L.
navzoča tudi sama sodedinja T. P. bila predložena pogodba o dosmrtnem
preživljanju, s katero je torej dedinja T. P. po svojem pooblaščencu
smiselno zatrjevala, da premoženje, zajeto v tej pogodbi ne spada v
zapuščino. Ni torej dvoma o tem, da med dedinjama ni soglasja o
obsegu zapuščine. Zato je podan razlog za prekinitev zapuščinske
obravnave in napotitev na pravdo po že omenjenjenem 212. členu Zakona
o dedovanju. Zakaj šteje pravico oziroma trditve dedinje J. L.
sodišče za manj verjetno, pa je prvo sodišče dovolj jasno in
prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijanega sklepa in zato tudi
pravilno v skladu z določbo 1. odst. 213. člena njo napotilo na
pravdo. Ni pa moglo sodišče prve stopnje napotiti pritožiteljico na
pravdo proti D.L. iz že prej navedenih razlogov, ker le-ta namreč ni
dedič. Navedeno pa seveda ni ovira, da dedinja J. L. v svojstvu
dedinje ne vloži proti njemu tožbo na ugotovitev neveljavnosti
pogodbe o dosmrtnem preživljanju oziroma na vrnitev v njej zajetega
premoženja v zapuščino. Glede na navedeno torej pritožba ni
utemeljena, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in jo je
zato pritožbeno sodišče zavrnilo.
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 23. 8. 2009Nazaj na vrh ↑