VSL sodba II Cp 1713/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 151.560,00 SIT stroškov
odgovora na pritožbo, v 15. dneh pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena

stranka tožeči stranki plačati 34.633,34 EUR s 15,9 % rednimi

obrestmi in 4,5 % zamudnimi obrestmi, oboje od 10.7.1996 do plačila,

vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na

dan plačila in ji povrniti 1.354.320,00 SIT pravdnih stroškov z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2004 do plačila. Višji

(obrestni) tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je pritožila tožena stranka, ki

uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu

razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, ki ni bila

podana od 27.8.2001 do 19.1.2004. To predstavlja bistveno kršitev

določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP). Dejstvo, da je toženka le podpisala

prošnjo za odobritev kredita na bančnem formularju je v nasprotju s

prisilnim določilom 2. odstavka 6. člena Zakona o potrošniških

kreditih (Ur. list RS št. 70/2000, ZPotK), po katerem mora biti

kreditna pogodba sklenjena v pisni obliki. Prošnja za odobritev

kredita kreditne pogodbe ne more nadomestiti. Tožena stranka je

prošnjo za odobritev kredita podpisala v Ljubljani, zato ni logično,

da je sodišče prve stopnje glede na določbe Zakona o mednarodnem

zasebnem pravu in postopku (Ur. list RS, št. 56/99, ZMZPP) uporabilo

slovensko pravo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je bila

pogodba sklenjena v prevari in bi jo moralo glede na določila 65.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) razveljaviti. Toženka ni

vedela, da že izpolnitev in podpis obrazca pomeni dejansko sklenitev

pogodbe, niti ni prejela prevedenih splošnih kreditnih pogojev.

Zavedena je bila tudi s strani direktorja podjetja O. d.o.o.. Sodišče

prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugodilo zahtevku za 15,9 %

pogodbene obresti, zato je sodba v tem delu neobrazložena. Tožena

stranka dvomi v pravilnost obračuna 15,9 % efektivne obrestne mere za

pogodbene obresti. Poleg tega ji potek izračuna ni bil pojasnjen.

Očitno je, da gre za oderuške obresti. Stališče sodišča prve stopnje,

da ni bil zatrjevan subjektivni element oderuštva, ni pravilno.

Sodišče prve stopnje je nepravilno obračunalo in odštelo plačila

Zavarovalnice Tilia. Od vsakega nakazila dalje bi moralo posebej

obračunati vse obresti in jih odšteti ter nato odšteti razliko do

višine plačila od glavnice, na zmanjšano glavnico pa nato računati

obresti pri ponovnem plačilu. Ni jasno, na kakšni podlagi je

upoštevalo 20,4 % letno obrestno mero in konformno metodo obračuna

glede na zahtevek v tuji valuti in določilo 4,5 % zamudnih obresti.

Ugovor zastaranja je utemeljen, saj dopis z dne 20.7.1998 ne pomeni

pretrganja zastaranja. Tožeča stranka ni upravičena do obračunavanja

obresti na valuto EUR od 10.7.1996, saj tedaj ni prišlo do spremembe

valutnega razmerja.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo

sodišča prve stopnje. Navaja, da je sedanja tožeča stranka

univerzalna pravna naslednica prvotne tožeče stranke S. AG.

Sklicevanje tožene stranke na ZPotK ni utemeljeno. Listine, ki jo je

sodišče prve stopnje štelo za pogodbo, toženka ni podpisala v

Ljubljani. Sklicevanje na ZOR je brezpredmetno, saj je treba sporno

kreditno pogodbo presojati po avstrijskem pravu. Trditve o prevari so

nedovoljena pritožbena novota, enako pa velja za trditev o neizkazani

višini prisojenih obresti. Ugovor zastaranja ni utemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

1Aktivna legitimacija tožeče stranke

Aktivna legitimacija tožeče stranke Bank A.C. AG je podana. Iz

uradnega potrdila z dne 4.1.2000 notarja dr. S.K. (priloga A11)

izhaja:

- da je tožeča stranka na dan, ko je tožnica podpisala listino z dne

18.6.1993 (priloga A2), poslovala s firmo S. & CO

Bankaktiengesellschaft;

- da se je 1.2.1995 firma tožeče stranke spremenila v S.

AG;

- da se je 30.9.1998 firma tožeče stranke spremenila v SKWB

S. AG.

Iz uradnega potrdila z dne 13.8.2002 notarja dr. H.J. (priloga A12)

izhaja:

- da se je na podlagi pogodbe o razcepitvi in prevzemu z dne

27.8.2001 in ustreznega sklepa skupščine družbe odcepilo delno

poslovanje SKWB S. AG s sedežem na Dunaju (obsegajoče podružnice

04,79 in 98) zaradi prevzema s strani C. AG s sedežem na Dunaju;

- da se je na podlagi pogodbe o združitvi, sklenjene 12.7.2002,

sklepa skupščine C. AG in sklepa skupščine B.A. AG družba C.

kot prevzeta družba združila z B.A. AG kot prevzemnico;

- da se je ob tej priložnosti firma B.A. AG spremenila v B.A.C. AG.

Iz izjave tožeče stranke z dne 19.1.2004 z notarsko overjenimi

podpisi (priloga A54) izhaja:

- da v delno poslovanje SKWB S. AG, obsegajoče podružnice 04, 79 in

98 zaradi prevzema s strani C. AG sodi tudi kredit, ki je predmet

tega spora.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sedanja tožeča stranka B.A.C. AG

univerzalna pravna naslednica prvotno tožeče stranke S. AG, pri čemer

je pravno nasledstvo pravne naslednice nad prenešenim premoženjem

nastopilo z vpisom statusnih sprememb v sodni register. Ker

univerzalno pravno nasledstvo nastopi unu actu, ne da bi bil za

prenos posamezne pravice ali stvari potreben poseben naslov ali

pridobitni način, je pravno zgrešeno mnenje tožene stranke o

pomanjkanju aktivne legitimacije od 27.8.2001 do 19.1.2004. Vse

statusne spremembe so bile namreč perfektne že s samim vpisom v sodni

register. Izjava z dne 19.2.2004

nima nobenega konstitutivnega učinka, ampak jo je tožeča stranka

predložila za potrebe te pravde, v dokazne namene.

2Časovna veljavnost kolizijskih pravil

Ker je sporno materialno razmerje med pravdnima strankama nastalo v

času veljavnosti Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih

držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 43/82, ZUKZ),

28.7.2999 pa je pričel veljati ZMZPP, se je bilo treba uvodoma

opredeliti glede vprašanja časovne veljavnosti kolizijskih pravil.

Stališče sodišča prve stopnje, da je treba v tem sporu z mednarodnim

elementom uporabiti ZUKZ, ne pa ZMZPP, je pravilno. ZMZPP nima

prehodnih določb, zato se je bilo treba pri iskanju rešitve nasloniti

na spoznanja pravne teorije. ZUKZ oziroma ZMZPP vsebujeta formalna

(kolizijska in procesna) pravila, s katerimi se med drugim določi

pravo, ki ga je treba uporabiti za razmerja z mednarodnim elementom,

ter pristojno sodišče in pravila postopka v posameznih primerih.

Pravkar povedano utemeljuje sklep, da je za presojo časovne

veljavnosti splošnega pravnega akta, ki vsebuje kolizijska pravila,

odločilen trenutek, ko pride do sodnega spora, natančneje vložitve

tožbe. Ker je tožeča stranka tožbo vložila 4.9.1998, torej v času

veljavnosti ZUKS, pridejo v poštev kolizijske norme tega zakona.

3Materialno pravo, ki ga je treba uporabiti za rešitev spornega

razmerja

Tožeča stranka sicer ni dokazala, da bi se pravdni stranki v skladu z

19členom ZUKZ dogovorili za uporabo avstrijskega prava, saj ni

predložila Splošnih poslovnih pogojev avstrijskih kreditnih podjetij,

na katere se slicuje v IX. točki pripravljalne vloge z dne 6.1.2004,

vendar pa na avstrijsko materialno pravo odkazuje tako določilo 8.

točke (ki velja za posojilno pogodbo, ki je kreditni bistveno

podobna), kot 20. točka 20. člena ZUKZ. Listina z dne 18.6.1993 ima

pravno naravo trdne ponudbe z veljavnostjo dveh mesecev. Pravdni

stranki sta se glede sprejema ponudbe dogovorili, da se šteje za

sprejeto, ko bo toženki kot kreditojemalki nakazan kreditni znesek.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pa tega ne

izpodbija, se je to zgodilo 21.6.1993 v poslovnih prostorih tožeče

stranke v Gradcu v Avstriji (priloga A21), s čimer je bila sklenjena

pogodba. Ker je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe sedež v

Avstriji, subsidiarna navezna okoliščina iz 8. točke 2. člena ZUKZ

napotuje na uporabo avstrijskega prava.

Ker je treba sporno razmerje presojati po avstrijskem pravu, so

neutemeljeni vsi ugovori tožene stranke, ki jih skuša podkrepiti z

argumenti, temelječimi na slovenskem pravnem redu. V konkretnem

primeru se tako ni mogoče opreti ne na ZpotK ne na ZOR (glede

obresti, zatrjevane prevare, zastaranja in oderuštva), zato se

pritožbeno sodišče s pritožbenimi navedbami, katerih bistvo je, da bi

bilo treba določene pravnorelevantne dejanske okoliščine subsumirati

pod ustrezne pravne norme slovenskega pravnega reda, ni bilo dolžno

podrobneje ukvarjati. Zaradi jasnosti in popolnosti pa vendarle

dodaja, da sporna kreditna pogodba ne more predstavljati pogodbe o

potrošniškem kreditu, saj je toženka ni sklenila kot fizična oseba za

namene izven poklicne ali pridobitne dejavnosti, ampak kot samostojna

podjetnica za razširitev svoje pridobitne dejavnosti (primerjaj z 2.

odstavkom 2. člena ZpotK). Poleg tega trditve o prevari tožene

stranke predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je zaradi tega

neupoštevna (1. odstavek 337. člena ZPP).

4Veljavnost Splošnih pogojev tožeče stranke

Toženka je s podpisom ponudbe z dne 18.6.1993 pristala tudi na

Splošne kreditne pogoje tožeče stranke, ki so sestavni del pogodbe,

zato jo ti brez dvoma zavezujejo. Razobešeni so bili v vseh poslovnih

prostorih banke, kjer so blagajne za poslovanje s komitenti, kar

pomeni, da bi se toženka z njihovo vsebino lahko seznanila, če bi

hotela. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno poudarilo, da je

zatrjevano nepoznavanje nemškega jezika okoliščina, ki izhaja iz

sfere tožene stranke. Če je v poslovanju s tujo pravno osebo kljub

neznanju tujega jezika podpisovala listine v tujem jeziku, gre tako

ravnanje v njeno breme.

5Ugovor zastaranja

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi toženka morala

začeti odplačevati kredit 1.8.1993, vendar je prvi obrok plačala šele

27.10.1993. Zaradi zamude s plačilom več kot šest tednov je v skladu

s tč. IV/2 Splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke celotni dolg

zapadel v plačilo 13.9.1993. Upoštevajoč, da je tega dne pričel teči

30-letni zastaralni rok

paragrafa 1478 Občega državljanskega zakonika (ODZ), zastaranje pa je

bilo pretrgano z vložitvijo tožbe 4.9.1998 (primerjaj s paragrafom

1497 ODZ), se pokaže, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Pritožbeno

sodišče pa se strinja tudi s podrejenim argumentom sodišča prve

stopnje o pretrganju zastaranja pred vložitvijo tožbe, to je

20.7.1998, ko je toženka preko svojega pooblaščenca z dopisom

pripoznala višino negativnega salda na dan 10.3.1997 (priloga A7).

6Obrestna mera pogodbenih in zamudnih obresti in ugovor oderuških

obresti

Obrazložitev odločitve sodišča prve stopnje glede obrestnega zahtevka

tožeče stranke (zadnji odstavek na 4. strani in 1. odstavek na 5.

strani sodbe, list. št. 92 in 93) sicer ni obširna, vendar pa ji

glede na posplošenost ugovora tožene stranke v tem delu, "ki se ji je

zdel uporabljeni matematični način obračunavanja obresti sporen"

(VIII. tč. pripravljalne vloge, list. št. 72), ni mogoče očitati

pomanjkljivosti v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pravdni stranki sta se dogovorili, da se prejeti kredit obrestuje po

9,1 % letni obrestni meri za pogodbene obresti. Ker sta se

sporazumeli za mesečno odplačevanje v 60 obrokih, velja II/1. tč.

Splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke, ki določa, da se kreditni

račun, ki se odpre za kreditojemalca, obrestuje kontokorentno ob

koledarskem četrtletnem zaključku računa. Pri kontokorentnem načinu

obračuna se obresti izračunavajo od vsakokrat zapadle neodplačane

glavnice v skladu z načrtom odplačevanja kredita. Tako izračunane

obresti se imenujejo efektivne obresti. Dolžnost izračuna efektivnih

obresti predpisuje Avstrijski Zakon o bančništvu z dne 30.7.1993

(Zvezni uradni list, št. 532). Efektivna letna obrestna mera je tisti

celoletni dekurzivni odstotek, ki vzpostavlja računsko enakost med

izplačanim kreditnim zneskom in celotno potrošnikovo obremenitvijo

(4. odstavek 33. člena Zakona o bančništvu). To v sporni zadevi

konkretno pomeni, da je 9,1% obrestna mera fiktivnih obresti pri

mesečnem odplačevanju in odplačilni dobi petih let ekvivalentna 15,9

% obrestni meri efektivnih obresti. Kakšna točno je višina efektivnih

obresti glede na znane parametre obrestne mere fiktivnih obresti in

odplačilno dobo, izhaja iz tabele, ki je sestavni del Zakona o

bančništvu. Kot že rečeno, pa tožena stranka v zvezi s tem ni imela

nobene konkretne pripombe.

Dogovor o obrestni meri (seštevek obrestne mere zamudnih obresti in

pogodbenih obresti znaša 20,4 %) bi bil nedovoljen le v primeru, če

bi šlo za "oderuško ali grobo oškodujoče pogodbeno določilo", kot to

določa paragraf 879 ODZ. Oderuštvo po citirani normi obstaja, če

nekdo izkorišča lahkomiselnost, stisko, slaboumnost, neizkušenost ali

razburjenje drugega tako, da mu ta obljubi nasprotno dajatev, katere

premoženjska vrednost je v opaznem nesorazmerju z vrednostjo dajatve.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje,

da je trditvena podlaga tožene stranke, kar zadeva oderuške obresti,

pomanjkljiva vsaj v tistem delu, ki se nanaša na subjektivni element

oderuštva, katerega vsebino predstavlja zloraba položaja prikrajšanca

s strani oziroma na račun izkoriščanega (primerjaj s sodbo

avstrijskega Vrhovnega sodišča z dne 23.11.2000, 6 Ob 281/00 t,

priloga A 31).

V skladu s III. točko Splošnih kreditnih pogojev tožeče stranke v

času zamude tečejo tudi zamudne obresti v višini 4,5 % letno.

7Pravilnost obračuna delne izpolnitve tožene stranke

Način, kako je sodišče prve stopnje obračunalo delna plačila tožene

stranke po 12.6.1995 v višini 80.815,00 ATS, je materialnopravno

pravilen. Kot je bilo že omenjeno, je tožeča stranka sporni kreditni

račun vodila kontokorentno in obresti pripisovala ob koncih

kvartalov. Iz izvlečka konta (priloga A27) izhaja, da sporna delna

plačila zavarovalnice T. od 10.8.1995 do 18.7.1996 v neprerekani

skupni višini 80.815,00 ATS niso zadoščala niti za poplačilo nateklih

(pogodbenih in zamudnih) obresti, zato zmanjšanje glavnice na račun

plačanih zneskov ne pride v poštev.

8Konverzija valute ATS v EUR

Z uredbo sveta Evropske unije, ki je bila uveljavljena 1.1.1999, je

bilo določeno fiksno in nespremenljivo menjalno razmerje med valutama

avstrijski šiling in evro, ki znaša: 1 EUR = 13,7603 ATS. Ker je bilo

v državah, ki so sprejele valuto evro, sprejeto načelo ohranitve

veljavnosti vseh obstoječih pogodb, tožena stranka tožeči stranki

dolguje obresti od glavničnega zneska v valuti evro tudi za obdobje

pred uveljavitvijo te valute.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje

pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa ni nobene

uveljavljane ne po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Stroški za

odgovor na pritožbo so bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP),

odmerjeni pa so v skladu z Zakonom o sodnih taksah in veljavno

Odvetniško tarifo. Obsegajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo

in sodno takso za odgovor na pritožbo ter znašajo 151.560,00 SIT.