VSL sodba I Cp 549/2004

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči

stranki 171.276,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.7.1996

dalje. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da toženima povrne njune

pravdne stroške v znesku 96.675,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 10.12.2003 dalje.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero

uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo

izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njeno

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje očita, da bi moralo izvesti tudi druge

predlagane dokaze, zlasti zaslišanje tožnika. Meni tudi, da je

reklamni oglas neke vrste zaveza oziroma podlaga odgovornosti. Tožena

stranka je z njim vabila in privabljala stranke. Če so navedbe v

reklamnem oglasu nepravilne in napačne, toženka za to odškodninsko

odgovarja. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj zaslišanje tožnika in

drugih prič, ki bi vedele povedati, kako so sporni reklamni oglas

dojele, ni potrebno. Organizator potovanja je profesionalec, katerega

usluge je tožnik koristil. Iz police nezgodneg zavarovanja izhaja, da

je bila dogovorjena zavarovalna vsota za zavarovanje stvari v višini

4.830 DEM za posameznega zavarovanca. To pa je natančno tista vsota,

ki jo navaja reklamni oglas drugotožene stranke v zvezi z

zavarovanjem kraje stvari za letovanje v programu "Poletje 1996".

Dejstvo je, da je prvotožena stranka zagotavljala zavarovanje kraje

stvari pri drugotoženi stranki v svojem programu "Poletje 1996". Če

bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšnega zavarovanja prvotožena

stranka pri drugotoženi ni sklenila, gre za kršitev obljube glede

vsebine storitev, ki so vključene v ceno aranžmaja, ki ga je tožeča

stranka plačala.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je plačilo oziroma vrnitev denarnega

zneska, ki je bil tožniku ukraden na potovanju, ki ga je organizirala

prvotoženka. Po tožbenih trditvah, naj bi bila podlaga obveznosti

prvotoženke v njeni obljubi, da bo storitev organiziranja potovanja

obsegala tudi zavarovanje za nastalo škodo zaradi tatvine. Podlaga

obveznosti drugotoženke pa je zavarovanje kraje stvari, ki ga je

prvotoženka sklenila z drugotoženko. Obveznosti toženk naj bi po

trditvah tožnika izhajale iz reklamnega oglasa prvotoženke in police

nezgodnega zavarovanja št. 008452.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka v

omenjenem oglasu navajala, da drugotoženka goste, ki potujejo po

programih "Poletje 1996", zavaruje, ne glede na starost in

zdravstveno stanje, da bodo v času aranžmaja nezgodno zavarovani, da

bodo za morebitne poškodbe ali izgube zavarovane tudi stvari, ki jih

bodo gostje imeli s seboj pred, med in neposredno po povratku s

počitnic, da je zavarovanje vključeno v ceno aranžmaja, da znaša

zavarovalna vsota za primer smrti zaradi nezgode in zavarovanja

odgovornosti za osebe 16.100 DEM, za primer invalidnosti 32.200 DEM,

za zavarovanje odgovornosti za stvari pa 4.830 DEM. Navedla je še, da

je treba v primeru poškodbe ali kraje stvari to takoj prijaviti

organizatorju oziroma policiji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da

navedenega reklamnega oglasa ni mogoče šteti za ponudbo prvotožene

stranke, saj ne izpolnjuje pogojev iz 32. in 33. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR. Opredelilo ga je le kot

povabilo k ponudbi pod objavljenimi pogoji, kot ga opredeljuje 1.

odst. 35. člena ZOR. Glede police za nezgodno zavarovanje pa je

ugotovilo, da iz nje sicer izhaja, da je prvotoženka pri drugotoženki

zavarovala izletnike, ki letujejo v organizaciji sklenitelja

zavarovanja ter da je bila dogovorjena zavarovalna vsota za

zavarovanje stvari v višini 4.830 DEM, kot to navaja tožeča stranka,

vendar pa iz predložene zavarovalne police ne izhaja, da bi

zavarovalnica iz naslova nezgodnega zavarovanja krila škodo tudi

zaradi kraje oziroma tatvine stvari, kar bi moralo biti posebej

navedeno v sami polici.

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje glede pravne

opredelitve reklamnega oglasa. Gre za vabilo k dajanju ponudb pod

objavljenimi pogoji. Vendar pa ima tudi takšno dejanje pravne učinke.

Tako oseba, ki poda vabilo k dajanju ponudb, odškodninsko odgovarja,

če v primeru sklenitve pogodbe te ne sklene pod pogoji, objavljenimi

v vabilu k dajanju ponudb. Glede na povzete navedbe prvotoženke v

reklamnem oglasu se je njen gost lahko utemeljeno zanesel na to, da

je v plačilo aranžmaja zajeto tudi zavarovanje, in sicer tako

nezgodno zavarovanje, kot tudi zavarovanje za morebitne poškodbe ali

izgube stvari, in sicer glede na navedbe o dolžnem postopanju, tudi v

primeru njihove kraje.

Iz reklamnega oglasa pa ne izhaja obveznost prvotoženke na sklenitev

zavarovanja za krajo denarja. Prav tako pa tudi iz omenjene

zavarovalne police ne izhaja, da bi zavarovalnica krila škodo tudi

zaradi kraje denarja. Pri tem je treba poudariti, da se denar v

smislu plačilnega sredstva ne šteje za stvar, ampak pridobi to

lastnost le v izjemnih primerih (npr. če gre za zbirko starega

denarja ali posebno izdajo kovancev). Ali je morda sklenjeno

zavarovanje vključevalo tudi zavarovanje omejenega zneska gotovine

zoper krajo, bi bilo mogoče ugotoviti le na podlagi izrecne določbe v

zavarovalnih pogojih, na katere se zavarovalna polica sklicuje.

Tožeča stranka se je na te pogoje sklicevala, vendar pa jih sodišču

ni predložila. Če je predlagani dokaz listina, jo mora predložiti

tista stranka, ki se nanjo sklicuje v dokaz svojih navedb (1. odst.

226člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) . Tožnik

te obveznosti ni izpolnil, prav tako pa tudi ni zatrjeval, da je

omenjena listina pri toženih strankah in zahteval od sodišča, da naj

pozove toženki na njeno predložitev (1. odst. 227. člena ZPP). Glede

na navedeno je mogoče zaključiti, da je pravilna odločitev sodišča

prve stopnje, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena ter

izkazal dejanske in pravne podlage vtoževane terjatve. Ker se

predlagani dokazi z zaslišanjem tožnika in prič, niso nanašali na

ugotavljanje navedenih pravnorelevantnih dejstev, je bila njihova

izvedba nepomembna za samo odločitev (213. člen ZPP).

Glede na navedeno in po ugotovitvi, da v postopku ni bila zagrešena

nobena bistvena kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba

pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).