VSL sodba I Kp 887/2004

Pritožbi okrožne državne tožilke in zagovornika obtoženega A.
P. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve
stopnje.
Obtoženi A. P. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz
1. do 6. točke II. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku
(ZKP).

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu spoznalo

obtoženega A. P. krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo

mlajšo od 15 let po III. odstavku 183. člena KZ in mu izreklo kazen

tri leta zapora, obtoženega J. T. pa kaznivega dejanja spolnega

napada na osebo mlajšo od 15 let po IV. odstavku 183. člena KZ in mu

izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in

šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Sodišče prve

stopnje je A. P. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1.

do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, obtoženemu J. T. pa je

naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka in nagrado

njegovega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, oprostilo

pa ga je plačila povprečnine.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

-okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in

predlagala, da pritožbeno sodišče obtoženemu A. P. "izreče" višjo

zaporno kazen, obtoženemu J. T. pa eno leto in šest mesecev zapora;

-in zagovornik obtoženega A. P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev

določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazni in predlaga,

da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca

oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Višja državna tožilka S. P. je v svojem pisnem mnenju predlagala

zavrnitev pritožbe zagovornika obtoženega P. in ugoditev pritožbi

okrožne državne tožilke.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev objektivne

identitete med obtožbo in sodbo, s čimer naj bi prvostopenjsko

sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega

postopka, ker naj bi prekoračilo obtožbo (člen 371/I točka 9 v zvezi

s členom 354 ZKP). Zakon o kazenskem postopku v 354. členu določa, da

je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi in ne na

historičen dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma kot ga je

ugotovilo sodišče. Čeprav je sodišče vezano na ugotavljanje resnice,

je istočasno vezano tudi na opis dejanja, kar pa je v pristojnosti

tožilca. Zahteva po objektivni identiteti med sodbo in obtožbo se

nanaša na bistvene elemente kaznivega dejanja, to je znake kaznivega

dejanja. To pa je pomembno zato, da se obtoženemu omogoča učinkovita

obramba. V konkretnem primeru gre za spremembo elementov v opisu

dejanja, ki pravno niso pomembni za samo izvršitveno obliko kaznivega

dejanja (v to je namreč z spremembo opisa poseglo sodišče) in

odgovornostjo obtoženca. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru

le preciziralo že opisano izvršitveno obliko, za katero pa pritožnik

zatrjuje, da ni bila sploh opisana na ustrezen način (način izrabe

položaja). Takšna trditev pritožnika pa ne drži, saj je v obtožbi

opisana kot: "svoj nadrejeni odnos nad hčerko izrabljal tako, da je

izpolnjevanje njenih vsakdanjih potreb pogojeval z njeno privolitvijo

v spolni odnos z njim". Opis, kot ga je v izrek sodbe sprejelo

sodišče prve stopnje (pri čemer je svoj nadrejeni položaj zlorabil,

saj se ga je hčerka zaradi njegove strogosti bala, on pa ni bil strog

do nje in je ustregel njenim običajnim otroškim željam le, če je

privolila v spolne odnose z njim), pa v bistvu pomeni enak način

izrabe položaja, ki ga je imel obtoženi kot oče oškodovanke.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da nista podani zatrjevani

kršitvi, saj obtoženemu s takšno spremembo ni bila kršena pravica do

učinkovite obrambe, sam opis v obtožbi očitanega kaznivega dejanja,

ki je v pravno- relevantnih dejstvih in količinah povzeto v izreku

sodbe, pa vsebuje vse znake kaznivega dejanja.

V zvezi z očitkom, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni

popolno ugotovilo, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje vsa pomembna dejstva in okoliščine ugotovilo v zadostni

meri, da je lahko ocenilo, ali je obtoženi s spolnim odnosom s hčerko

pričel že pred njenim 15 letom. Zatrjevanje pritožnika, da je bila s

strani sodišča obtožencu kršena pravica do obrambe, saj mu je bilo

onemogočeno, da bi dokazal, da ni z oškodovanko spolno občeval pred

njenim 15 letom, ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja,

da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni potrebno

zaslišanje M. P. (brata oškodovanke). Sodišče prve stopnje je namreč

imelo za takšno odločitev dovolj opore v opravičilu te priče, ki ga

je sodišču poslal 26.1.2003 in ga je sodišče prejelo 28.1.2003 (list.

št. 50) in iz katerega je razvidno, da o dogajanju ne ve nič, ker je

bil med tednom v internatu. Poleg tega pa je, kot je pravilno

ugotovilo sodišče prve stopnje, v tem opravičilu podal tudi negativno

vrednostno oceno o oškodovanki. Zato sodišče prve stopnje

predlaganega dokaza ni neutemeljeno zavrnilo, saj je očitno, da

njegovo zaslišanje ne bi pripomoglo k razjasnitvi relevantnih dejstev

in okoliščin. Prav tako je neutemeljeno zatrjevanje pritožnika, da bi

moralo sodišče zaslišati Z. T., saj se njena izjava, razvidna iz

uradnega zaznamka, ne ujema z izpovedbo priče Z. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da ne gre za bistvene okoliščine, v katerih se ti dve

izjavi razlikujeta. V zvezi z okoliščino, o kateri naj bi izpovedala

Z. T., to je, da je bila oškodovanka črna po vratu in rokah, ker se

je hotela braniti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se ta opažanja

in zaznave nanašajo na poškodbe, ki jih je oškodovanka lahko utrpela

zaradi agresivnega vedenja obtoženca, ki pa ni bilo povezano s samim

kaznivim dejanjem, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je

oče zaradi nižjih ocen pretepal.

V zvezi z zatrjevanjem pritožnika, da bi sodišče za obtoženca moralo

postaviti izvedenca psihiatrične stroke, pa pritožbeno sodišče v

celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo,

da se ni pojavil dvom v obtoženčevo prištevnost, kar sprejema tudi

pritožnik, za samo ugotavljanje kazenske odgovornosti obtoženega pa

zmanjšana prištevnost obtoženega ni bistvena okoliščina ter je zato

pritožnikovo zatrjevanje neutemeljeno.

V zvezi z višino kazni pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrača kot

neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega

sodišča v zadostni meri upoštevalo tako olajševalne kot obteževalne

okoliščine, na katere opozarjata pritožnika. Dejstvo, da ni bila

uporabljena fizična sila, ne more biti olajševalna okoliščina. Ne

drži pa trditev, da ni bil podan poniževalni odnos, saj je obtoženi v

pričo oškodovanke drugoobtoženemu J. T. govoril "glej mlado meso",

kar kaže na njegov povsem nesprejemljiv odnos do otroka, za katerega

bi moral skrbeti, ga vzgajati in varovati pred posegi drugega.

Sodišče tudi opozarja, da dejstvo, da obtoženi ni pokazal nobene

kritičnosti, ne more biti obteževalna okoliščina, saj je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da gre za preprostega in slabo izobraženega

obtoženca, ki ima slabo razvit vrednostni sistem. Zatrjevanje okrožne

tožilke v pritožbi, da bi sodišče moralo obtoženemu J. T. izreči

namesto pogojne obsodbe zaporno kazen, pa ni utemeljeno in tudi ni

podprto z nobenimi konkretnimi okoliščinami ali dejstvi, ampak

opozarja na okoliščine, katere je sodišče prve stopnje že ocenjevalo

in jih po mnenju pritožbenega sodišča tudi ustrezno ovrednotilo in

upoštevalo pri določanju kazenske sankcije.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), je obe pritožbi zavrnilo kot

neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je obtoženi A. P. brez zaposlitve in je prijavljen na zavodu za

zaposlovanje ter bi s plačilom stroškov pritožbenega postopka bilo

ogroženo njegovo preživljanje, ga je sodišče plačila teh stroškov

oprostilo v skladu z določilom člena 98 v zvezi s členom 95/IV ZKP.