VSL sodba II Cp 2134/2003

1) Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v
celoti glasi:
"Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 53/95-15
z dne 11.6.2002 se v 2. točki izreka dopolni tako, da se na
strani 7 (list. št. 37) doda po koncu teksta "se ugodi" še
tekst:
"Zavrne se tožbeni zahtevek v besedilu: Sicer bo ta sodba nadomestila
kupoprodajno pogodbo."
2) Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki
13.989,00 SIT (trinajst tisoč devetstodevetinosemdeset tolarjev
00/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani pravdni zadevi 11.6.2002 izdalo

sodbo, s katero je med drugim ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče

stranke za sklenitev kupoprodajne pogodbe za garsonjero št. 3 v

Ljubljani, ni pa odločilo o delu zahtevka, ki se je glasil: "Sicer bo

ta sodba nadomestila kupoprodajno pogodbo." Z izpodbijano sodbo je

sodišče prve stopnje izrek navedene sodbe dopolnilo z navedenim

besedilom.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da izrek sodbe z dne 11.6.2002 ostane

nespremenjen. Navaja, da se z dopolnitvijo sodbe ne strinja.

Bistvo vsake pogodbe je avtonomija volje pogodbenih strank,

ki je sodna odločba ne more nadomestiti. Sodišče lahko

toženi stranki naloži le obveznost sklenitve pogodbe.

Sklenitev kupoprodajne pogodbe, ki je v smislu izvršilnih

predpisov nenadomestno dejanje, bi tožeča stranka lahko

dosegla v postopku izvršbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke. Ni

pravne podlage za tožničin zahtevek, da naj sodba nadomesti

kupoprodajno pogodbo. Sodbe so po vsebini dajatvene,

ugotovitvene in oblikovalne. Ker je sodba dajatvena, torej

izvršljiva, (čl. 310/1, 313/1 Zakona o pravdnem postopku) ni

podlage za zahtevek: "... ker bo sicer tako kupoprodajno

pogodbo nadomestila sodba." Sodba kupoprodajne pogodbe ne

nadomešča, pač pa je izvršilni naslov (čl. 17/1 tč. 1 Zakona

o izvršbi in zavarovanju). Kot pravilno navaja tožena

stranka, je s sodbo z dne 11.6.2002 naloženo toženi stranki,

da mora tožeči stranki prodati obravnavano garsonjero ter z

njo skleniti kupoprodajno pogodbo, katere vsebina je v sodbi

navedena. Če tožena stranka pogodbe ne bo sklenila, bo lahko

tožnica predlagala izvršbo po 226. čl. Zakona o izvršbi in

zavarovanju.

Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano

dopolnilno sodbo spremeniti tako, da se zavrne tožbeni

zahtevek v delu, s katerim tožeča stranka zahteva, da bo v

primeru, če toženka ne bo sklenila kupoprodajne pogodbe, to

pogodbo nadomestila sodba (člen 358 tč. 4 Zakona o pravdnem

postopku).

Ker je toženka s pritožbo uspela (čl. 154/1 Zakona o

pravdnem postopku) ji gredo pritožbeni stroški. Toženka je

zahtevala za pritožbo 500 točk, vendar ji v takem obsegu

stroški ne gredo, ker je sporen tako majhen del odločitve v

celotni zadevi, da gredo toženki lahko stroški le od

najmanjše vrednosti spornega predmeta za tožbo, torej do 750

točk, kar po tarifni številki 18 v zvezi s tarif. št. 21/1

odvetniške tarife znese 125 točk. To je 13.750,00 SIT. K

temu je treba prišteti zahtevanih 239,00 SIT za poštne

stroške, medtem ko pritožbeno sodišče ni priznalo 50 točk za

obvestilo stranki, kajti iz stroškovnika ni razvidno, kaj je

s tem mišljeno glede na to, da je tožena Republika

Slovenija, ki jo zastopa državno pravobranilstvo.