VSL sodba II Cp 1790/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožeči 300.000,00 SIT in mu povrniti

121.437,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V

presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje

tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi

njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovne

zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da tožnik

zaradi smrti nerojenega otroka nima pravice do odškodnine, saj se

dojemanje otroka s strani očeta začne šele po otrokovem rojstvu. Pri

tožniku je bila izražena predvsem želja po otroku in ne navezanost na

mrtvorojenega otroka. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih

obresti, saj le-te gredo šele od izdaje sodbe. V nadaljevanju

pritožbe tožena stranka obširno opisuje razloge zakaj je odločitev

sodišča glede zamudnih obresti napačna.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o tožnikovem zahtevku za duševne bolečine

zaradi nerojenega otroka so določbe čl. 201 ZOR na katere je tudi

oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, ki določajo, da v primeru

smrti lahko sodišče prisodi ožjim družinskim članom odškodnino za

duševne bolečine. Ob škodnem dogodku je bila tožnikova izvenzakonska

partnerka v sedmem mesecu nosečnosti in je v posledici škodnega

dogodka rodila mrtvega otroka. Ob takih okoliščinah in duševnih

bolečinah, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje tudi po oceni

pritožbenega sodišča tožniku pripada tovrstna škoda. Za prisojo

odškodnine ni pomembna samo navezanost kot trdi tožena stranka,

temveč tudi pričakovanje, sicer pa ta okoliščina na katero se

sklicuje tožena stranka lahko vpliva le na višino prisojene

odškodnine, ki pa je v konkretnem primeru prisojena v primernem

znesku. Protispisna in neutemeljena je trditev v pritožbi, da je

sodišče prisodilo odškodnino zaradi strahu za izvenzakonsko

partnerko, razočaranje ker otroka ne bo in za bojazen, da otrok ne bo

imel, ko pa sodišče prve stopnje tožniku iz teh razlogov ni prisodilo

odškodnine. Pravilno je tudi odločitev sodišča prve stopnje o

zamudnih obresti, saj je odločitev sodišča prve stopnje v skladu z

načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS (Pravna mnenja I/2002)

po katerem pripadajo oškodovancu zamudne obresti za nepremoženjsko

škodo od uveljavitve OZ (1.1.2002) do dneva sodbe sodišča prve

stopnje v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno

obrestno mero (sedaj po 13,5 % obrestni meri), od izdaje sodbe pa po

predpisani meri zamudnih obresti, tako da je pritožba tožene stranke

neutemeljena tudi v tem delu.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča

prve stopnje (čl. 353 ZPP).