VSK sklep II Cp 9/2005

Pritožbi se ugodi, sklep r a z v e l j a v i in zadeva
vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno
odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevi

upnice za določitev sodnih penalov ugodilo in stroške upnice

odmerilo na 48.490,00 SIT.

Zoper sklep se je dolžnik pritožil. Uveljavlja vse

pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da

sklep razveljavi, priglaša pritožbene stroške. Sklep ne

vsebuje vseh elementov, ki jih določa 324. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi

in zavarovanju (ZIZ). Izrek je nejasen in se tudi

preizkusiti ne more, sodišče je zato bistveno kršilo

postopek. Dejstvo je, da je šele pravnomočni sklep o

določitvi sodnih penalov izvršilni naslov za izdajo sklepa o

izvršbi. Sklep nima razlogov, tudi ne v delu, ki se nanaša

na višino zagroženih penalov, oziroma o odločilnih dejstvih,

ki bi vplivala na določitev višine penalov. Dolžnik je

upnico in drugi dve tožnici iz pravdne zadeve opr.št. P

478/94 že pozval na dostavo podatkov o računih, na katere bo

lahko izpolnil nadomestno izpolnitev, vzpostavitev

prejšnjega stanja v naravi namreč ni mogoča.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo obstoj pogojev za

določitev sodnih penalov in sicer, da je dolžnik zavezan po

sodni odločbi k nedenarni izpolnitvi in je rok za

prostovoljno izpolnitev že potekel, dolžnik pa obveznosti ni

izpolnil (tega pritožnik ne zanika), zato je pravilno

zaključilo, da so pogoji za določitev sodnih penalov po 269.

čl. Obligacijskega zakonika izpolnjeni. Ni pa ob tem

presodilo predloga upnice glede višine sodnih penalov.

Razlogov o okoliščinah, ki utemeljejujejo določitev sodnih

penalov v predlagani višini ni, zato v tem obsegu preizkus

ni mogoč. Res sicer v izreku višina določenih sodnih penalov

ni navedena, je pa kot sestavni del sklepa sodišče očitno

štelo predlog, in je očitno, saj je predlogu ugodeno, da so

določeni v višini po 15.000 SIT dnevno, za primer če dolžnik

v dodatnem roku 15 dni obveznosti ne izpolni. Glede na

določbo 1. odst. 212. čl. ZIZ o upnikovi zahtevi, naj se

dolžniku nedenarne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega

naslova, naloži v plačilo sodne penale, odloči sodišče v

izvršilnem postopku. Šele na podlagi pravnomočnega sklepa o

plačilu sodnih penalov izda sodišče na predlog upnika sklep

o izvršbi (2. odst.). Sklep o plačilu sodnih penalov torej

ni sklep o izvršbi, na kar prav tako pravilno opozarja

dolžnik, zoper ta sklep je glede na določbo 1. odst. 9. čl.

ZIZ dovoljena pritožba in ker gre za odločanje o predlogih

strank, ki si med seboj nasprotujejo, mora biti sklep

obrazložen, tudi glede višine določenih penalov (1. odst.

331čl. ZPP ter 324. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Podana

je zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ, ki jo

utemeljeno uveljavlja dolžnik, na to kršitev pa tudi

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep

razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov

postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). V

ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno

odločiti o podanem predlogu, odločitev povzeti v izreku, ob

tem upoštevati tudi navedbe dolžnika, svoj sklep pa

obrazložiti tako, da bo preizkus možen, tudi glede višine

sodnih penalov, če bo predlogu ponovno ugodeno.

Ker je sklep razveljavljen, je sodišče druge stopnje

razveljavilo tudi stroškovno odločbo in odločitev o stroških

pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (3. odst.

165čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).