VSK sklep I Cp 1088/2003

Pritožbi se ugodi,izpodbijana sodba se v 1.in 2.točki izreka r a z v e l j a v i in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc.št. 388/1, vpisane v vl.št. 52 k.o. T. (1.točka izreka), toženi stranki naložilo izstavitev za vknjižbo lastninske pravice primerne listine, na podlagi katere se bo na parc.št. 388/1, vl.št. 52 k.o. T., vpisalo lastninsko pravico na ime tožnika, ker bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila pravnomočna sodba (2.točka izreka) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov v znesku 28.700,00 SIT (3.točka izreka). Iz razlogov sodbe izhaja, da pravni prednici tožnika pravica uživanja oziroma pravica uporabe ni bila odvzeta, po uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini pa je tožnik kot univerzalni pravni naslednik P.L., postal njihov lastnik, zaradi česar je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe, razen v izreku o stroških postopka. V pritožbi navaja, da sodišče brez osnove trdi, da OLO T. odločbe o odvzemu pravice uživanja na parcelah št. 387/1 in 388/1 stare izmere k.o. T. ni izdal, kar naj bi bilo razvidno iz podatkov zemljiške knjige. Utemeljitev sodišča je sporna, saj je splošno znano, da v kritičnem času zemljiška knjiga ni odražala stanja pravnih razmerij glede nepremičnin v k.o. T. in se pravice niso evidentirale v skladu s tedanjo zakonodajo. Zato je bila kasneje sprejeta odločitev, da se pripravi nova izmera zemljišč in ugotovi pravica na zemljiščih, kar je bilo tudi storjeno. Zgolj dejstvo, da pravica uživanja ni bila izbrisana, ne more biti dokaz tega, da odločba o odvzemu pravice uživanja ni bila izdana. Sodišče je spregledalo dejstvo, da so osnovne značilnosti odločbe OLO T. z dne 25.07.1962, št. 351-31/62, in z dne 25.07.1962, št. C-35/60, razvidne iz odločbe o določitvi odškodnine z dne 05.10.1963, št. 463-33/62, za nacionalizirani parceli št. 387/1 in 388/1 stare izmere k.o. T. v izmeri 3.411 m2. Tožena stranka meni, da sta bili citirani odločbi v pisni obliki nedvomno izdani, kar dokazuje navedba izdajatelja, številka delovnega spisa, datum izdaje in bistvena vsebina odločbe, kar izhaja iz odločbe o določitvi odškodnine. Tožena stranka meni, da se je moral upravni organ pri odmeri in določitvi odškodnine med drugim prepričati o tem, ali so bili za izplačilo odškodnine izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Po 2.odst. 46.čl. Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč - ZNNZGZ je bil pogoj za plačilo odškodnine odvzem zemljišč iz posesti. Dejstvo plačila odškodnine za vso nacionalizirano površino, razen za del, ki ga je plačal I.Š., torej za obe parceli št. 387/1 in 388/1 stare izmere k.o. T., kar je bilo nesporno, pomeni, da so bili za tako izplačilo podani vsi z zakonom predpisani pogoji, torej tudi odvzem zemljišč iz posesti. P.L. je odškodnino, ki je bila obračunana v upravnem spisu v znesku 562.815,00 din, sprejela, kar pomeni, da je bila ponovno seznanjena, da se ji odškodnina plačuje za zemljišča, odvzeta za gradnjo stanovanjskih stavb, komunalnih naprav, ulic in parkov. Na neobstoj odločb naj bi po mnenju sodišča kazala tudi odločba OS T. z dne 25 .07.1963 o ugotovitvi, da ima P.L. kot bivša lastnica nacionaliziranega nezazidanega zemljišča parcel št. 387/1 in 388/1 stare izmere k.o. T. pravico, da nepremičnino poseduje in brezplačno uživa. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je bilo P.L. navedeno zemljišče odvzeto iz posesti po delih in ob upoštevanju, da je bilo zemljišče parcela št. 388/1 stare izmere k.o. T. manjše površine in kmalu po odvzemu posesti pozidano, tožena stranka meni, da navedena kasnejša odločba podeljuje P.L. več pravic, kot so ji pripadale glede na predhodne odločbe o odvzemu delov parcel iz posesti, zaradi česar ne odraža pravega stanja in sodišče nanjo ne bi smelo opreti svoje odločitve. Dejstvo, da imata odločbi o odvzemu posesti celotne površine zemljišč 387/1 in 388/1 stare izmere k.o. T., enak datum 25.07.1962, kot dve drugi odločbi istega datuma, in kar je sodišču nelogično, po mnenju tožene stranke ni nelogično in potrjuje, da je tedanja Občina T. del zemljišč odvzela iz posesti postopoma, del pa istočasno. Po mnenju tožene stranke odvzem posesti pomeni odvzem dejanske oblasti nad stvarjo. Na izjavo tožnika, da je dal zemljišče kot imetnik pravice uporabe v uporabo D.G., pri tem pa pojasnil, da je P.L. takrat še živela, bila pa je že stara in je on upravljal z njenimi nepremičninami, sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve, saj po odvzemu posesti z nepremičninami v družbeni lasti v uporabi občine ni mogel upravljati zasebnik. Na podlagi navedenega tožena stranka meni, da je iz izvedenih dokazov mogoče ugotoviti le to, da sta bili zemljišči parc.št. 387/1 in 388/1 stare izmere k.o. T. odvzeti iz posesti pravni prednici tožnika in ta na njih ni imela pravice uporabe ter je bil vpis te pravice v korist Občine T. v postopku obnove zemljiške knjige za k.o. T. pravilen in je občina tudi izključna lastnica sedanje parcele št. 388/1 k.o. T., vl.št. 52, sodba pa nepravilna.

Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama je nesporno: - da sta bili P.L. na podlagi odločbe OLO T. z dne 08.03.1960 po ZNNZGZ nacionalizirani parceli št. 388/1 (v naravi njiva v izmeri 956 m2) in parcela št. 387/1 (travnik v izmeri 3015 m2); - da je bila P.L. z odločbo Oddelka za finance SO T. z dne 05.10.1963 za parceli št. 388/1 in 387/1 določena odškodnina v znesku takratnih 562.815,00 din, ki ji je bila izplačana z izplačilnim nalogom istega organa dne 18.12.1963; - da je bila na podlagi pravnomočne odločbe OLO T. št. 04/3-5/1 z dne 26.12.1961 vknjižena pravica brezplačnega uživanja po členu 39 ZNNZGZ na ime P.L., dokler se to zemljišče ne odvzame za potrebe gradnje stanovanjskih in drugih objektov ali pa se pravica uživanja ne prenese odplačno, brezplačno na drugo osebo; - da je sedanja parcela št. 388/1 k.o. T. v izmeri 1998 m2 del nacionaliziranih parcel št. 388/1 in 387/1 k.o. T., ki je v prostorskih sestavinah odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine T. razvrščena v nezazidano stavbno zemljišče; - da je pretežni del, torej več kot polovica parcele št. 388/1 k.o. T., v naravi grapa, ki se v bistvu ne izkorišča, v manjšem delu v neposredni bližini stanovanjskih hiš v Ul. A.R. pa imajo nekateri od lastnikov hiš na tem zemljišču greznice; - da je v zemljiški knjigi na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 27.12.1973 na nepremičninah iz vložka št. 52 k.o. T. (v katerem je vpisana parcela št. 388/1) vpisana družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občino T.. Pri parcelah št. 388/1 in 387/1 je bila vknjižena pravica brezplačnega uživanja na podlagi 39.čl. ZNNZGZ na ime prejšnje lastnice P.L.. Po določilu 38.čl. ZNNZGZ je nezazidano gradbeno zemljišče, ki je bilo nacionalizirano, ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je bila pravica uživanja stavbnega zemljišča izenačena s pravico uporabe. Odločilno pa je vprašanje, ali je bilo sporno zemljišče prejšnji lastnici odvzeto iz posesti v celoti ali delno. Tožnik je dokazoval, da odločba o odvzemu posesti ni bila izdana in da je del nacionaliziranih zemljišč (sedaj parcela št. 388/1 k.o. T.) ostal v uporabi P.L. oziroma po njeni smrti v njegovi uporabi. Tožena stranka je odvzem zemljišč iz posesti dokazovala z obrazložitvijo odločbe o odmeri odškodnine SO T., Oddelka za finance z dne 05.10.1963 (priloga B1) in da je bila z odločbama št. 351-31/62 z dne 25.07.1962 in C-35/60 z dne 24.07.1962 odvzeta posest na nacionaliziranih gradbenih parcelah št. 388/1 in 387/1 ter splošno znanem dejstvu, da je bila prejšnji lastnici posest odvzeta. Odločbi, ki se omenjata, sta po številkah in datumih odločbi o odvzemu dela parcel iz posesti z dne 24.07.1962 (A11) in z dne 25.07.1962 (A15). Odločbi z isto številko in datumom 25.07.1962 o odvzemu posesti na celotnih parcelah nista bili najdeni in so zaključki sodišča prve stopnje, da taki odločbi nista bili izdani, pravilni in jih pritožba ni izpodbila.

Pač pa je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega zaključka, da posebna odločbo o odvzemu še ostalega zemljišča iz posesti (v spisu so odločbe o delnih odvzemih) ni bila izdana, kar kažejo podatki zemljiške knjige, to pa pomeni, da je del zemljišča ostal v uporabi prejšnje lastnice oziroma tožnika, ni ugotavljalo nekaterih dejstev, pomembnih za odločitev, in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotavljalo, ali ni bilo prejšnji lastnici zemljišče odvzeto iz posesti tudi brez omenjenih odločb. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je P.L. plačala odškodnino za vso nacionalizirano površino, razen za del, ki ji ga je plačal I.Š., torej za obe parceli št. 387/1 in 388/1 stare izmere k.o. T.. Iz odločbe Skupščine Občine T. z dne 05.10.1963 izhaja, da je bilo P.L. za zemljišči parc. št. 388/1 in 387/1 v površini 3.411 m2 določena odškodnina v znesku 562.815,00 din (po 165,00 din za m2). Iz spisa pokrajinskega arhiva (priloga A17) pa izhaja, da je bilo I. Š. dodeljeno v uporabo zemljišče v površini 560 m2 (deli parcel št. 388/1, 387/1, 387/6 in 387/4). Po sklepu Občinskega ljudskega odbora T. je bilo I.Š. dodeljen del parcel št. 387/1 in 388/1 v površini 400 do 500 m2. Iz potrdila o zemljiškoknjižnih podatkih parcel v času podržavljenja (B4) izhaja, da je bila skupna površina obeh nacionaliziranih parcel 3971 m2. To bi kazalo, da je bila P.L. plačana odškodnina za večjo površino, kot jo ima sedanja parcela št. 388/1 k.o. T. (1.998 m2). Sodišče prve stopnje ni ocenilo, kaj pomeni izplačilo odškodnine za navedeno površino odvzetih parcel, saj pritožba opozarja, da se je moral upravni organ pri odmeri in določitvi odškodnine med drugim prepričati, če so za izplačilo izpolnjeni vsi zakonski pogoji, saj je bil pogoj za izplačilo odškodnine odvzem zemljišča iz posesti. P.L. je bila odškodnina izplačana naenkrat in po določilu 47.čl. ZNNZGZ je bilo izplačilo odškodninskega zneska naenkrat opravljeno najkasneje v treh mesecih od dneva, ko upravičenec izroči zemljišče v posest občini ali komu drugemu. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo v novo sojenje (čl. 355 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zanesljivo ugotoviti, ali sta bili obe parceli P.L. odvzeti iz posesti, za kakšno površino ji je odškodnino plačal I.Š., na kolikšnem delu ji je morebiti ostala pravica uporabe, predvsem pa vse izvedene dokaze vestno in skrbno oceniti.

Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo razveljavi, razen v izreku o stroških postopka, zato pritožbeno sodišče kljub temu, da je pritožbi tožene stranke ugodilo, v stroškovno odločbo ni posegalo.