VSK sodba I Cpg 80/2004

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu
(2. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo,

da nima pravnega učinka proti stečajni masti tožnika pravno

dejanje, tožnikova izročitev in dobava blaga po računu št.

26674 z dne 30.9.2002 ter sklenjena kompenzacija z dne

30.9.2002, na podlagi katere je tožnik poplačal svoje

obveznosti do toženca v višini 333.947,52 SIT; II.) toženi

stranki naložilo, da mora v roku 8 dni vrniti v stečajno

maso znesek v višini 200.715,72 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 10.4.2003 do plačila, ter tožeči stranki

povrniti njene pravdne stroške v znesku 112.796,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je toženi stranki

naloženo plačilo glavnice z zamudnimi obrestmi ter stroškov

postopka, navedena stranka po svoji pooblaščenki vložila

pritožbo in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno

sodišče tožbeni zahtevek v navedenem delu kot neutemeljen

zavrne, tožeči stranki pa naj se naložijo v plačilo stroški

postopka vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi

opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo

materialno pravo. Po 2. odst. 130. čl. ZPPSL je dolžna

oseba, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vrniti v

stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila

zaradi izpodbijanega pravnega dejanja po splošnih pravilih o

vračanju neupravičeno pridobljenega. Ta pravila izhajajo iz

190čl. OZ in določajo, da je potrebno prejeto vrniti, če

je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene

koristi. Ker je tožena stranka prejela blago, bi sodišče

denarnemu zahtevku na vrnitev vrednosti navedenega blaga

lahko ugodilo le v primeru, da bi ugotovilo, da vrnitev

blaga ni mogoča. Da vrnitev blaga ni mogoča, sodišče ni

ugotovilo in tudi ne bi moglo ugotoviti, saj dejstvo, da je

blago mogoče vrniti, med strankama v postopku sploh ni bilo

sporno. Za zmotno uporabo 190. čl. OZ gre, če sodišče pri

presoji načina vrnitve neupravičeno pridobljenega uporablja

kriterij "ekonomske upravičenosti vrnitve". Iz spisa tudi ne

izhaja, da bi tožeča stranka sploh uveljavljala ekonomsko

nesmotrnost vrnitve blaga, ker je tožeča stranka v stečaju

že več kot eno leto in je povsem prenehala z opravljanjem

svoje dejavnosti. Takšni razlogi za razsojo pod tč. 2 izreka

sodbe so protispisni in je zato podana absolutna bistvena

kršitev postopka. Tožena stranka je tožbeni zahtevek pod tč.

1pripoznala že v odgovoru na tožbo in je navedla, da sama

ni dala povoda za tožbo. Nasprotovala je le zahtevku za

vplačilo denarne vrednosti premoženjske koristi, ki je bila

dosežena z izpodbijanima dejanjema - z izročitvijo blaga po

računu št. 26674 z dne 30.9.2002 in kompenzaciji terjatve

tožeče stranke za plačilo navedenega blaga in terjatve

tožene stranke za plačilo njene odprte terjatve do tožeče

stranke. Nasprotovala je tudi stroškovnemu zahtevku. Glede

na to, da je tožbeni zahtevek pod tč. 1 izreka tožena

stranka pripoznala, ZPP za takšen primer narekuje izdajo

sodbe na podlagi pripoznave in odločanje o stroških postopka

na podlagi 157. čl. ZPP. Za primer, da bo tožena stranka

uspela s pritožbo zoper sodbo pod tč. 2 izreka, je potrebno

o stroških odločati na podlagi 157. čl. ZPP.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmet izpodbijanja v

obravnavanem primeru pravno dejanje tožeče stranke, in sicer

njena dobava in izročitev toženi stranki blaga po računu št.

26674 z dne 30.9.2002 ter istega dne sklenjena kompenzacija,

na podlagi katere je tožeča stranka poplačala svoje

obveznosti do tožene stranke.

Potem, ko je pripoznala tožbeni zahtevek v njegovem

ugotovitvenem delu (1. tč. izreka), je bila za toženo

stranko ključna njena trditev, da je tožeči stranki

pripravljena vrniti blago, na katero se nanašajo posledice

uspelega izpodbijanja. V zvezi s tem sta se tako sodišče

prve stopnje kot tudi tožena stranka sklicevala na 2. odst.

130čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji

(ZPPSL, Ur.l.RS št. 67/93 s sprem.), ki določa, da je oseba,

v korist katere je bilo dejanje storjeno, dolžna vrniti v

stečajno maso vse premoženjske koristi, ki jih je pridobila

zaradi izpodbitega pravnega dejanja, po splošnih pravilih o

vračanju neupravičeno pridobljenega. Pri tem pa tožena

stranka navedeno določilo razume tako, kot da v celoti

napotuje na splošna pravila vračanja neupravičeno

pridobljenega (190. čl. Obligacijskega zakonika, OZ), pri

katerem je primarna obveznost vrnitve prejetega, in le v

primeru, če vrnitev blaga ne bi bila mogoča, bi sodišče prve

stopnje lahko ugodilo denarnemu zahtevku na vrnitev

vrednosti tega blaga (v obravnavanem primeru ta situacija ni

podana, ker je vrnitev blaga po trditvah tožene stranke

mogoča in ga je ta stranka tudi pripravljena tožeči stranki

vrniti). Pritožbeno sodišče s stališčem tožene stranke ne

soglaša. Najprej je treba upoštevati že dikcijo 2. odst.

130čl. ZPPSL, ki konkretno in na prvem mestu omenja

vrnitev premoženjskih koristi, le na splošno pa pravila o

vračanju neupravičeno pridobljenega. Pritožba sicer

utemeljeno opozarja, da kriterij "ekonomske neupravičenosti"

vrnitve v naravi res ne bi izhajal iz 190. čl. OZ, ravno

tako pa po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne iz 96. čl. OZ

(ta določa, da je treba vrniti, kar je bilo dano na podlagi

izpodbojne pogodbe, ki je bila razveljavljena, če pa to ni

mogoče, ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno,

nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno

nadomestilo). Navedeni kriterij bi izhajal iz dejstva, da je

tožeča stranka v stečajnem postopku, katerega cilj je, da se

vnovči njeno premoženje in iz tako oblikovane stečajne mase

poplačajo upniki; skladno s tem ciljem ne bi bilo, če bi

tožeča stranka šele pridobivala blago, ki bi ga nadalje

morala vnovčevati. Če je torej sodišče prve stopnje v

obravnavanem primeru ugotavljalo ekonomsko neupravičenost

ali nesmotrnost vrnitve blaga, jo je skozi določila ZPPSL,

tako da gre v tem primeru za vprašanje uporabe materialnega

prava, ne pa za kršitev postopka, za katerega se zavzema

pritožba. Končno pa gre v obravnavani zadevi tudi za to, da

predmet izpodbijanja ni bila le izročitev toženi stranki

blaga tožeče stranke po spornem računu, ampak tudi

kompenzacija, ki je bila zatem sklenjena s toženo stranko. S

kompenzacijo je bil ustvarjen položaj, ko sta si stopili

nasproti dve denarni terjatvi (terjatev tožeče in terjatev

tožene stranke). Tudi glede na to je sodišče prve stopnje

upravičeno dosodilo, da mora tožena stranka vrniti v

stečajno maso denarni znesek.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa ni utemeljena pritožba

niti zoper odločitev o stroških postopka, ravno tako pa tudi

ne sklicevanje tožene stranke na 157. čl. ZPP. Ta res

določa, da če tožena stranka ni dala povoda za tožbo in če

je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo oziroma

na glavni obravnavi, preden se je spustila v obravnavanje

glavne stvari, ji mora tožnik povrniti pravdne stroške,

vendar pa v obravnavanem primeru tožena stranka ni

pripoznala tožbenega zahtevka tako, kot ga je postavila

tožeča stranka, ampak je pripoznala le njegov ugotovitveni

del, sodišče prve stopnje pa je moralo odločiti o dajatvenem

delu tožbenega zahtevka, glede tega pa tožena stranka v

pravdi ni uspela (1. odst. 154. čl. ZPP).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje.