VSK sodba I Cpg 89/2004

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana
sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) sklep o

izvršbi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr.št. V

Ig 313/94 z dne 5.5.1994, vzdržalo v 1. točki v celoti v

veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni

plačati tožeči stranki 227.997,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi po specifikaciji, ki je razvidna iz te točke; 2.)

prej navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v 3. točki v celoti v

veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni

povrniti tožeči stranki 10.000,00 SIT stroškov izvršilnega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.1994 do

plačila; 3.) toženi stranki naložilo, da mora v 8 dneh

povrniti tožeči stranki 75.900,00 SIT stroškov pravdnega

postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2003 do

plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki

vložila pritožbo in predlagala njeno spremembo oziroma

razveljavitev. V pritožbi povzema določbo ZPP, po kateri

sodišče v sporu majhne vrednosti ne upošteva navedb in

dokazov, ki niso navedeni v eni od obeh dovoljenih vlog v

postopku. Tožena stranka pa je vse dokaze predlagala v

ugovoru in pripravljalni vlogi, torej pravočasno. Tako je že

ugovoru zoper sklep o izvršbi priložila kopije t.i. zelenih

virmanov, s katerimi so se v zadevnem obdobju izvajali

poboti preko SDK in kateri pomenijo bistven dokaz, da je

imela nasprotno terjatev do tožeče stranke in jo je

pobotala. Na prvem naroku je tožena stranka predložila še

originale teh virmanov (da ne bi bilo dvoma o njihovi

verodostojnosti) in zato se ne more šteti, da bi bila

prekludirana glede tega dokaza. Priloga virmanov so bile še

v že omenjeni pripravljalni vlogi predlagane pobotne izjave,

kjer je bilo točno opredeljeno, kateri računi so se

zapirali. Kateri računi tožene stranke so se zapirali s

posameznim pobotom, pa je tožena stranka izrecno obrazložila

- specificirala tudi v svoji pripravljalni vlogi. Napovedala

je, da bo predložila še fakture, ki naj bi se zapirale,

vendar v svojih arhivih (zaradi uporabe njenega skladišča v

času zadnje vojne za namene zaklonišča je namreč bila ob

dober del dokumentacije, ker so jo tedaj takratni uporabniki

dobesedno zmetali ven), tožena stranka ni uspela najti,

vsekakor pa si obveznosti tožeče stranke ni mogla izmisliti

in zeleni virmani nesporno dokazujejo, da so bili ob

zapadlosti posameznih faktur tožeče stranke izvedeni poboti

preko SDK točno za take zneske. S strani SDK potrjen virman

je ob uporabi zakonskih predpisov s finančnega področja, s

katerimi je seveda sodišče seznanjeno, šteti za listino, ki

izkazuje izvršeno kompenzacijo dveh denarnih zapadlih

nasprotnih terjatev, nikakor se ga ne bi moglo izvesti, če

bi tožena stranka ne mogla knjižiti nasproti obveznosti do

tožeče stranke tudi svojo terjatev. Čeprav tožena stranka

nima možnosti predložiti teh računov iz leta 1991, je

potrebno ugotoviti, da je že s predloženimi tremi "zelenimi

virmani" izkazala, da je imela na dan sprovedbe kompenzacij

preko SDK, zapadle nasprotne terjatve do tožeče stranke,

katere je do višine njene obveznosti do tožeče stranke

vsakokrat pobotala. Tožena stranka meni, da z listinskimi

dokazi v zgoraj opisanem pomenu, izkazuje drugačno stanje,

kot izhaja iz obrazložitve sodbe, saj bi ob uporabi

zakonskih določb s področja knjigovodskega in finančnega

poslovanja, bili zadevni "zeleni virmani" obravnavani kot

dokazi, ki pričajo o ugasnitvi obveznosti tožene stranke,

kar bi privedlo do drugačne odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka

terjatvi tožeče stranke ugovarjala iz razloga, ker da je ta

terjatev prenehala na podlagi pobota. Glede na to je

izhajalo iz pravilne predpostavke, da bi morala tožena

stranka dokazati, da so bili za uveljavljeni

materialnopravni pobot izpolnjeni vsi pogoji po 336. čl.

tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), med

drugim tudi obstoj njenih terjatev, ki bi jih bilo mogoče

pobotati z nasprotnimi terjatvami tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru

za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, po

določilu 1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP),

glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno

terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT. Upoštevaje določilo

480čl. ZPP, veljajo tudi v takšnem sporu določila 451.,

452in 453. čl. ZPP. V njih je navedeno, da mora v postopku

v sporu majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva

in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v

odgovoru na tožbo (oz. v predlogu za izvršbo in v ugovoru,

če gre za situacijo, kakršna je obravnavana, ko je pravda

sledila predhodno začetemu izvršilnemu postopku), vsaka

stranka pa lahko v rokih, navedenih v 452. čl. ZPP, vloži še

po eno pripravljalno vlogo, pri čemer 453. čl. ZPP določa,

da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja

v vlogah, ki niso navedene v 452. čl. ZPP. Skladno z

navedenimi določili je sodišče prve stopnje za toženo

stranko pravilno upoštevalo dejstva in dokaze iz ugovora ter

iz njene pripravljalne vloge z dne 5.7.2003. Pri tem je

ugotovilo, da je tožena stranka v ugovoru datumsko

opredelila zneske, za katere naj bi bila opravljena

kompenzacija, ter priložila tri fotokopije virmanov (brez

navedb o tem, s katerimi njenimi terjatvami naj bi bil pobot

opravljen in ne da bi predložila kompenzacijske izjave oz.

listinska dokazila o obstoju njenih terjatev). V vlogi z dne

5.7.2003 je tožena stranka sicer navedla, na katere njene

račune naj bi se nanašala v pobot uveljavljena terjatev,

vendar pa pobotnih izjav in listin, ki bi dokazovale obstoj

njenih terjatev, navedeni vlogi ni priložila (čeprav jih je

v njej navedla kot dokaz); pobotne izjave je predložila

sodišču šele na prvem naroku za glavno obravnavo 8.7.2003,

torej prepozno, zato jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni

upoštevalo.

ZPP v 451. čl. določa, da morata pravdni stranki v tam

navedenih vlogah navajati vsa dejstva in "predlagati" vse

dokaze, 452. čl. ZPP govori o "odgovoru na navedbe"

nasprotne stranke, 453. čl. pa, da se ne upoštevajo dejstva

in dokazi, ki jih stranka "navaja" v vlogah, ki niso

navedene v prejšnjem členu (tj. v 452. čl.). Zgolj

gramatikalna razlaga navedenih določil bi celo lahko

napeljevala na zaključek, ki ga ponuja tudi pritožnica, in

sicer, da je tožena stranka s tem, da je nekatere

(listinske) dokaze (zgolj) predlagala v ugovoru in

pripravljalni vlogi, to storila pravočasno. Vendar pa po

mnenju pritožbenega sodišča iz namena zakona to ne izhaja. V

obravnavanem primeru bi morala tožena stranka listinske

dokaze, na katere se je sklicevala, priložiti ugovoru oz.

pripravljalni vlogi z dne 5.7.2003 (vendar jih ni, pri tem

pa ni niti zatrjevala obstoja razlogov, ki bi ji to

preprečevali).

V Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je urejena

primerljiva situacija, pri kateri je določeno, da dolžnik

lahko izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom, ki mora biti

obrazložen in mora v njem navesti dejstva, s katerimi ga

utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot

neutemeljen (2. odst. 53. čl. ZIZ). Določilo je jasno in

velja torej za obrazloženega le tisti ugovor, kateremu je

dolžnik priložil napr. listinski dokaz, na katerega se je

skliceval. Vendar pa je sodna praksa na enotnem stališču, da

mora dolžnik priložiti listinski dokaz tudi ugovoru zoper

sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, čeprav 2.

odst. 61. čl. ZIZ za takšen primer določa, da je ugovor

obrazložen, če dolžnik v njem navede dejstva, s katerimi ga

utemeljuje in "predlaga" dokaze, s katerimi se ugotavljajo

dejstva, ki jih navaja v ugovoru. Ta terminologija je torej

primerljiva s "predlaganjem" in "navajanjem" dokazov, ki je

določena v 452. čl. in 453. čl. ZPP, kar pomeni, da velja

dolžnost stranke, da predloži listino, na katero se sklicuje

v utemeljitev svojih navedb. In ker je v obravnavanem

primeru tožena stranka v svoji pravočasni vlogi listine

navedla, ni pa jih priložila, je tudi po mnenju pritožbenega

sodišča, njihova predložitev šele na naroku za glavno

obravnavo, bila opravljena prepozno in jih sodišče prve

stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, ni

dopustno izpodbijanje dejanskega stanja s pritožbo (1. odst.

458čl. ZPP), tožena stranka pa poskuša ravno to, saj trdi,

da njene terjatve potrjujejo že zeleni virmani, ki že sami

zase izkazujejo izvršeno kompenzacijo in ta sploh ne bi bila

možna brez izdanih in knjiženih faktur obeh strank.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na

podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.