VSK sklep I Cp 955/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne v tem obsegu v novo odločanje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo, tretjo, četrto in peto toženo stranko, zoper prvo toženo stranko pa vzelo umik tožbe na znanje. Tožniku je naložilo, da je dolžan četrti in peti tožni stranki povrniti pravdne stroške v znesku 135.052,80 SIT. Po mnenju sodišča prve stopnje bi v odškodninskem sporu lahko odločilo samo, če bi pridobilo izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke o obsegu tožnikove negmotne škode. Tožnik, ki nosi dokazno breme glede obsega škode pa ni založil predujma za izvedenca, zato niso bili izpolnjeni pogoji za odločanje o višini in je sodišče iz tega razloga tožbeni zahtevek v celoti po višini zavrnilo. Izvedeniško mnenje, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku, je v pravdnem samo listinski dokaz in nima dokazne moči izvedenskega mnenja.

Proti takšni odločbi je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi proti drugi in tretji toženi stranki moralo sodišče izdati zamudno sodbo, saj ti dve toženi stranki na tožbo nista odgovorili. Razlogov zakaj ni izdalo takšne sodbe izpodbijana sodba nima, zato se v tem delu ne da preizkusiti in v tem vidi tožnik bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sicer pa je glede višine odškodnine tožnik predlagal, da se prečita kazenski spis, da se zasliši njegovega očeta in izvedenca zdravnika ter da se zasliši njega. To je storil na glavni obravnavi 10.10.2002. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da ni plačal predujma za izvedbo zdravnika. Res predujma ni plačal, vendar pa bi sodišče moralo izvesti vsaj ostale predlagane dokaze. V kazenskem spisu so podatki o tožnikovih poškodbah, ki jih je podal sodni izvedenec. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo, kar pomeni, da tega ni upoštevalo. Zakaj tega ni upoštevalo sodba ne pojasni. Z zaslišanjem tožnika in njegovega očeta bi sodišče ugotovilo kakšne bolečine je tožnik imel in koliko časa so trajale ter kakšen strah je utrpel. Ta dva dokaza v povezavi z medicinskimi listinami iz kazenskega spisa bi dala dovolj jasno podlago, da bi sodišče lahko odločilo o višini zahtevka. Tožniku je bila kršena pravica, da svoje trditve dokazuje. Res mu je sodišče dalo možnost, da dokaže višino z izvedencem. Izvedenec pa ni edini dokaz za dokazovanje nematerialne škode. Predlaga razveljavitev sodbe in ponovno odločanje v zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbenim navedbam, da so bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe proti drugi in tretji toženi stranki, ni mogoče pritrditi. Tudi če ti dve toženi stranki nista odgovorili na tožbo, pogojev za izdajo zamudne sodbe ni bilo. Tožba je bila vložena 09.07.1998 in je bila tako pomanjkljivo sestavljena, da na podlagi neobrazloženih zahtevkov za priznanje nematerialne škode, zamudne sodbe sodišče ni smelo izdati. Drugi toženec V. Z. pa je bil tudi navzoč na glavni obravnavi 10.10.2002. Izjavil je, da je njegov sin že polnoleten, iz česar sledi sklep, da je ta toženec tudi ugovarjal tožbenemu zahtevku, saj je s tem smiselno ugovarjal pasivno legitimacijo.

Pač pa po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zato, ker tožnik ni založil predujma za izvedenca medicinske stroke. V pritožbi tožnik pravilno opozarja, da je za dokazovanje obsega škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 25.12.1997, predlagal tudi druge dokaze, to je svoje zaslišanje, zaslišanje očeta (dokazni predlog na listovni št. 11 spisa) in predlagal je, da se pribavi kazenski spis. Sodišče prve stopnje se je opredelilo le do izvedenskega mnenja v kazenskem spisu. Zavzelo je stališče, da je to listinski dokaz, ki kot takšen nima dokazne moči izvedenskega mnenja. Ni povsem jasno, kaj je s tem stališčem skušalo sodišče povedati, saj imajo tudi listinski dokazi po ZPP enako dokazno moč kot drugi dokazi. Če je imelo v mislih, da v izvedeniškem mnenju, ki je bilo izdelano za potrebe kazenskega postopka, ni podlage za ključne okoliščine odškodninske pravde, pa bi moralo to pojasniti. Vendar bi tudi v takem primeru moralo izvesti še vse druge dokaze, ki so bili predlagani, pa se do njih ni opredelilo, čeprav je ključni dokaz glede obsega negmotne škode prav zaslišanje oškodovanca. Res je običajno v odškodninskih sporih nujen dokaz tudi izvedenec ustrezne medicinske stroke, ki s svojim strokovnim znanjem pomaga sodišču ugotoviti okoliščine pomembne za odmero denarne odškodnine. Ni pa se mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da brez sodelovanja izvedenca medicinske stroke sodišče o višini odškodnine sploh ne bi moglo odločiti, saj izvedenec sodišču pojasni le težo poškodb, potek zdravljenja, večjo ali manjšo stopnjo bolečin in posledice. Če gre za lahko poškodbo in medicinsko enostaven potek zdravljenja, zato ni nujno, da sodišče tudi z drugimi dokazi ne bi moglo pravilno ugotoviti dejanskega stanja. Tožnik je predlagal svoje zaslišanje, zaslišanje očeta in kazenski spis. V pritožbi trdi, da bi že iz teh dokazov sodišče lahko ugotovilo vsa pomembna dejstva in kot povedano temu stališču ni mogoče apriori odreči utemeljenosti. Odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka, ker ni bil plačan predujem za izvedenca, zato v tem sporu ne prepriča. Takšna odločitev je najmanj preuranjena, če se ne izvedejo vsaj dokazi, ki jih je imelo sodišče na razpolago. Morda bi že iz teh dokazov lahko prišlo sodišče do ugotovitev o obsegu tožnikove škode. Za odločitev o tožbenem zahtevku bi moralo sodišče izvesti vse predlagane dokaze in se do njih opredeliti. Šele če bi tudi potem ugotovilo, da kakšnega odločilnega dejstva z dokazi, ki bi jih lahko izvedlo, ne more ugotoviti, bi o njem sklepalo na podlagi pravil o dokaznem bremenu. Ker v dosedanjem postopku ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, pa je s tem sodišče prve stopnje kršilo pravila ZPP in ta kršitev je imela za posledico nezakonito sodbo, zato je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje po prvem odstavku 354 člena ZPP razveljavilo ter vrnilo zadevo v ponovno odločanje. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze in šele zatem presoditi ali ima dovolj podlage za odločanje o višini tožbenega zahtevka ali ne. Svojo odločitev pa bo tudi moralo argumentirati tako, da jo bo mogoče preizkusiti.