VSC sodba Cp 1211/2003

Pritožba toženih strank se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama trpi pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost prodajne pogodbe, ki sta jo dne 17.09.1998 sklenili prvotoženka in drugotoženec glede parc. št. ..., vl. št. ... k.o. K.. Prvotoženki, lastnici te nepremičnine, je naložilo, da v roku 15 dni s tožnikom kot prednostnim upravičencem do nakupa, sklene prodajno pogodbo, sicer bo takšno pogodbo nadomestila pravnomočna sodba. Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 119.760,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili toženi stranki po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Toženi stranki sta v pritožbi navajali, da je tožnik poleg dajatvenega zahtevka vložil še ugotovitveni zahtevek, od katerega nima nobene pravne koristi, zato bi moralo sodišče ugotovitveni zahtevek v celoti zavrniti. Drugotoženec je bil v postopek pritegnjen po nepotrebnem in zato tožniku ni dolžan povrniti pravdnih stroškov, ki mu jih je sodišče naložilo v plačilo z izpodbijano sodbo. Nadalje sta toženi stranki navajali, da tožnik pri nakupu spornega kmetijskega zemljišča ni imel predkupne pravice, niti ni dokazal, da je sporna nepremičnina kmetijsko zemljišče. V pravdnem postopku tožnik ni predložil dokaza, da je lastnik parcele, ki meji na sporno nepremičnino. Sodišče je napačno razlagalo navedbe tožene stranke glede ponovne zahteve za odobritev pravnega posla. Ni res, da sta toženi stranki vztrajali pri sklenjenem poslu.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je neutemeljena.

Določba 181. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadalj. ZPP) daje strankama možnost s tožbo zahtevati, da sodišče ugotovi obstoj oz. neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja Ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega (II. odst. 181. čl. ZPP). Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadalj. ZOR), ki se uporablja na podlagi 1060. čl. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona) v 109. čl. določa, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsakdo, kdor ima pravni interes. Pravica uveljavljanja ničnosti ne zastara (110. čl. ZOR). Pravna korist oz. pravni interes je v predmetni zadevi izkazan, kot je pravilno ugotovilo in utemeljilo že prvostopenjsko sodišče. Tožniku je kršena njegova predkupna pravica. Pritožba je zato v delu, ki se nanaša na neustreznost postavitve ugotovitvenega zahtevka zaradi pomanjkanja pravnega interesa, neutemeljena.

Prav tako ne gre pritrditi pritožbeni navedbi, da je drugotoženec v pravdo pritegnjen po nepotrebnem. V predmetni zadevi je drugotoženec sklenil prodajno pogodbo kot kupec. Ker se uveljavlja ničnost te pogodbe, nastopa drugotoženec kot enotni nujni sospornik poleg prvotoženke na pasivni strani. Iz tega razloga je pravilna tudi odločitev glede pravdnih stroškov, ki sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožniku nerazdelno. Toženi stranki sta res navedli, da je sklenjena pogodba brez odobritve pristojnega upravnega organa neveljavna, vendar zahtevka izrecno nista pripoznali. Zato je sodišče izvedlo pravdni postopek in so nastali stroški, ki upoštevaje uspeh tožnika v pravdi (I. odst. 154. čl. ZPP), bremenijo prvotoženko in drugotoženca.

Toženi stranki v pritožbi navajata, da tožnik ni prednostni upravičenec in da v pravdi ni izkazal lastništva nepremičnine, ki meji na sporno kmetijsko zemljišče. V zvezi s to pritožbeno navedbo je potrebno razlikovati sodno in upravno pristojnost. Iz obrazložitve odločbe U. e. Š. p. J. z dne 19.11.1998, s katero je bila zahteva drugotoženca za odobritev prodajne pogodbe zavrnjena, izhaja, da je tožnik prednostni upravičenec kot kmet in lastnik zemljišča, ki meji na kmetijsko zemljišče, ki je predmet prodajne pogodbe, ter da tožnik od prednostne pravice odkupa ne namerava odstopiti. Drugotoženec je bil v pravnem pouku poučen, da se lahko zoper takšno odločbo pritoži v roku 15 dni na pristojno ministrstvo. Odločba je postala dne 08.12.1998 pravnomočna. Ali sta bili sporno kmetijsko zemljišče in parcela tožnika sosednji zemljišči, ali je bil tožnik predhodni upravičenec, status kmetijskega zemljišča, status kmeta; vse to je predmet upravnega postopka in v pravdi predhodno vprašanje. Pravdno sodišče sicer lahko predhodno vprašanje reši sámo, vendar ima takšna rešitev pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (II. odst. 13. čl ZPP). Ker pa je glede prednostne pravice (na podlagi pogojev po 23. čl. Zakona o kmetijskih zemljiščih) bilo v upravnem postopku že pravnomočno odločeno (drugotoženec ni izkazal oz. niti ni zatrjeval, da bi se zoper takšno odločbo pritožil) in je takšno odločitev pravdno sodišče zavezano upoštevati, je pritožbo tudi v tem delu potrebno zavrniti.

Toženi stranki se v pritožbi sklicujeta tudi na zmotno razlago navedb drugotoženca glede ponovne zahteve za odobritev pravnega posla in posege toženih strank na nepremičnini (parcelacija, posekanje vinograda), vendar so te okoliščine pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka nerelevantne. Bistveno je, da je bila s sklenitvijo sporne prodajne pogodbe kršena predkupna pravica, zaradi česar je tožnik upravičen zahtevati ugotovitev ničnosti takšne pogodbe in je prvotoženka dolžna z njim skleniti prodajno pogodbo pod objavljenimi pogoji.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu z II. odst. 350. čl. ZPP. Ugotovilo je, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP niso podane in je materialno pravo uporabljeno pravilno.

Pritožbo toženih strank je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrditi (čl. 353 ZPP).

Glede na pritožbeni neuspeh sta dolžni toženi stranki sami kriti svoje pritožbene stroške (I. odst.

154čl. ZPP v zvezi I. odst. 165. čl. ZPP)