VSL sklep I Cpg 902/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se predlog za imenovanje M.C., P... za poslovodjo družbe X d.o.o., P..., zavrže.

Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za imenovanje M.C. za poslovodjo družbe X d.o.o., P.... Tako je odločilo, ker je ocenilo, da za analogno uporabo 251. čl. ZGD v obravnavanem primeru ni pogojev in da niso izpolnjene materialne predpostavke iz navedenega določila ZGD, ki bi terjale imenovanje poslovodje preko sodišča.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil predlagatelj, uveljavljal pa je pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da prvostopenjsko sodišče spremeni izpodbijani sklep, če pa tega ne bi storilo, pa zadevo odstopi v reševanje pritožbenemu sodišču, ki naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Ker je nasprotni udeleženec M.C. predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno, je evidentno, da za postopanje prvostopenjskega sodišča po 2. odst. 33. čl. ZNP niso izpolnjeni pogoji. Prvostopenjsko sodišče je zato pritožbo odstopilo v reševanje sodišču druge stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pogoj za dopustnost meritorne odločitve je obstoj procesne legitimacije stranke, torej vprašanje, kdo v konkretnem postopku sme nastopati kot tožnik oziroma predlagatelj in kdo kot toženec oziroma nasprotni udeleženec. Na to vprašanje glede na v postopku uveljavljano pravico daje odgovor materialno pravo. Tožnik oziroma predlagatelj mora zato v predlogu opisati razmerje oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev ter dokaze za te navedbe (21. čl. ZNP). Če glede na trditve predlagatelja, da je nosilec upravičenja iz materialnopravnega razmerja in da uveljavlja svojo pravico, pravni red predlagatelju priznava določeno pravico, je tedaj vprašanje procesne legitimacije rešeno, meritorna odločitev pa dopustna. Če pa že iz navedenih dejstev v predlogu izhaja, da predlagatelju pravni red ne priznava uveljavljanega sodnega varstva, meritorno obravnavanjega takega predloga ni dopustno, ker ga je vložila neupravičena oseba, ki procesne legitimacije nima, zato ga mora sodišče zavreči (1. odst. 22. čl. ZNP).

Iz navedb v predlogu pa izhaja, da je bil predlagatelj poslovodja družbe X d.o.o., P... do 31.12.1998 in da odslej novega poslovodje skupščina družbe še ni imenovala, predlagatelj pa je v sodnem registru še vedno vpisan kot zakoniti zastopnik te družbe.

Po 251. čl. ZGD sodišče imenuje člana uprave na predlog zainteresiranih oseb v nujnih primerih, če iz kateregakoli razloga eden ali več članov uprave ni imenovan (prim. še 14. točko 49. a člena ZGD). Citirano določilo je umeščeno v določbe 4. poglavja ZGD, ki ureja vprašanje delniške družbe kot specifične pravnoorganizacijske oblike. ZGD v 456. čl. za družbe z omejeno odgovornostjo napotuje na smiselno uporabo določb o delniški družbi le v taksativno naštetih primerih (za postopek likvidacije, prenehanja po skrajšanem postopku in za uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine). Določb ZGD o upravi delniške družbe torej niti smiselno ni mogoče uporabiti pri družbi z omejeno odgovornostjo (razen določbe 4. odst. 246. čl. ZGD o tem, kdo ne more biti član uprave, na katero izrecno napotuje 6. odst. 449. čl. ZGD). Tako se pokaže, da sodne intervencije glede imenovanja članov uprave oziroma poslovodje pri družbi z omejeno odgovornostjo ZGD ne dopušča. Ker je predlagatelj trdil, da je bil poslovodja družbe X, katere pravnoorganizacijska oblika je družba z omejeno odgovornostjo s predlogom, naj sodišče tej družbi imenuje poslovodjo, je iz zgoraj obrazloženih razlogov zaključiti, da predlagatelj nima procesne legitimacije za uveljavljanje sodnega varstva. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo materialnopravne podlage za meritorno odločanje o predlogu.

Na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi predlagatelja ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, ne da bi se spuščalo v presojo drugih pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na meritorno odločitev prvostopenjskega sodišča, ker to ni bilo potrebno.