VSM sodba Cp 253/97

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženi stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, s tem, ko je toženca zavezalo k plačilu zneska 473.338,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih delov tega glavničnega zneska, kot so v izreku sodbe izrecno navedeni in tudi določno označen čas začetka teka zamudnih obresti od posameznega zneska dalje. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 61.941,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožujeta toženca ob uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava in s pritožbenim predlogom na ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Tako presoja utemeljenosti pritožbenih trditev in ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega in procesnega prava (drugi odstavek čl. 365 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) vodita k zaključku, da pritožbi ni mogoče priznati uspeha. Po oceni pritožbenega sodišča je prva stopnja dejansko stanje obravnavanega razmerja v zadostni meri razčistila glede vseh za odločitev pomembnih dejstev, pravilno pa ga je tudi materialnopravno presodila. Ob sprejemljivih razlogih napadene sodbe pritožbeno sodišče sprejema odločitev iz te kot pravilno, glede na pritožbene trditve pa je le potrebno dodati: Nevzdržno je pritožbeno stališče, da bi smela tožnika od tožencev iz posojilnega razmerja na podlagi posojilne pogodbe z dne 3.11.1993 kvečjemu zahtevati nazaj le to, kar sta posodila, to pa so devize in zamudne obresti v višini obrestne mere vpoglednih obresti od hranilnih vlog v isti tuji valuti, kot je bila posojena, to je v DEM.

Uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti je sicer dopustna kot vrednostna osnova v pogodbah med domačimi osebami (valutna klavzula). Prepovedano pa je določanje pogodbenih obveznosti v tuji valuti. V kolikor posamezna pogodba takšno določbo le vsebuje, je zaradi tega sicer veljavna. Kršitev navedene prepovedi pa ima za posledico, da izpolnitve takšne obveznosti ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti (čl. 71 Zakona o Banki Slovenije - Ur.l.RS št. 1/91). Ni pa nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju (čl. 5 Zakona o deviznem poslovanju, objavljenega v Ur. l. RS št. 1/91). Nerazumljivo je zato pritožbeno nakazovanje, da bi moralo sodišče prve stopnje v domači valuti postavljen tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti. Ob navedeni normativi očitno z določitvijo obveznosti toženih strank v domači valuti tako ni bilo z ničemer kršeno materialno pravo. Glede na opravljeno transformacijo v višini 500 DEM dogovorjenega posameznega posojilnega obroka v domačo valuto v času zapadlosti posameznega obroka, je smela tožeča stranka tudi od tedaj dalje zahtevati "zakonite zamudne obresti", ki predstavljajo predvidene zamudne obresti za v domači valuti izražene terjatve, kot je to bilo tudi v danem primeru.

Ponovnemu pritožbenemu vztrajanju pri podanem ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije na strani toženih strank tudi ni mogoče slediti.

Glede ugovora toženih strank, da sta v danem razmerju prava dolžnika sinova pravdnih strank Z. M. in O. K., se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge in izraženo pravno stališče v razveljavitvenem sklepu z dne 17.10.1995 - redna št. 10 spisa. Ponovno pritožbeno sklicevanje na pomen listine z oznako "izjava", ne more pripeljati do drugačnih zaključkov. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da je pomembna vsebina posojilne pogodbe z dne 3.11.1993, sestavljene v pismeni obliki, kjer sta se toženca zavezala vrniti posojilo tožnikoma. Kakršnekoli perfektne listine, ki bi izkazovala v povsem relevantni obliki dogovorjen prevzem dolga tožencev nasproti tožnikoma s strani sinov pravdnih strank, toženca v dokaznem postopku nista ponudila in ne ponujata sedaj. Omenjena "izjava" ni podpisana s strani strank posojilne pogodbe z dne 3.11.1993, iz njene vsebine pa niti ne izhaja, da bi označevala tožnika kot upnika (sklicevanje na dolžnika H.- A. V.). Če tudi je omenjeno "izjavo", kot to pritožba trdi, pisal tožnik sam, ob vseh navedenih pomanjkljivostih ta listina ne more vplivati na spremembo subjektov iz obravnavanega posojilnega razmerja na podlagi pogodbe z dne 3.11.1993. Sodišče prve stopnje pa je v dokaznem postopku tudi dovolj temeljito zaslišalo priči Z. M. in O. K. o okoliščinah zatrjevanega prevzema dolga, zato tovrstna pritožbena graja ni upravičena.

Ko pritožbeno sodišče tudi uradno upoštevnih kršitev materialnega ali procesnega prava pri delu sodišča prve stopnje ni našlo, je ob ugotovljeni neuspešnosti pritožbe upravičeno to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku čl. 166 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.

Določbe ZPP je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.