VSK sodba in sklep Cpg 83/93

Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Pritožbi tožene stranke zoper sklep se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi ugodi, ta sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pretežno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 23.768.900,00 SIT s 16 % mesečnimi obrestmi od zneska 17.800.000,00 SIT od 15.4.1992 dalje do plačila in zakonite zamudne obresti od zneska 5.742.430,00 SIT od 22.4.1992 dalje do plačila, od zneska 226.500,00 SIT od 15.4.1992 dalje do plačila ter plačati stroške postopka v znesku 460.000,00 SIT, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Obenem je zavrnilo tudi ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 12.10.1992. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj toženi stranki ni dalo možnost, da bi zastopala svoje interese na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 8.9.1992. Ta narok je bil razpisan z vabilom, ki je bil toženi stranki vročen 27.8.1992, dne 1.9.1992 pa je tožena stranka predlagala, da se glavna obravnava preloži zaradi odsotnosti pooblaščenke tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je glavno obravnavo kljub temu opravilo v odsotnosti tožene stranke.

Nepravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da so bile kreditne pogodbe veljavno sklenjene. Pogodbe je namreč podpisala oseba, ki za to ni imela pooblastila in kot pooblaščenec ni bila vpisana v sodni register. Tožena stranka se po svojem pooblaščencu pritožuje tudi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi opozarja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu povsem pavšalna. Res je, da ima tožena stranka blokiran žiro račun, s tem pa še ni izkazana nevarnost, da bi toženec s svojimi dejanji onemogočil ali precej otežil izterjavo.

Pritožba tožene stranke zoper sodbo ni utemeljena, pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih bilo potrebno upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo dne 8.9.1992 res opravilo v nenavzočnosti tožene stranke, vendar je bil pooblaščenec tožene stranke na to obravnavo pravilno vabljen. S tem, da je tožena stranka pred glavno obravnavo predlagala preložitev obravnave, sodišče prve stopnje pa je pred obravnavo o svoji odločitvi glede tega predloga ni obvestilo, zatrjevana bistvena kršitev še ni podana. Stranka, ki predlaga preložitev obravnave, ne more že zaradi tega sklepati, da bo obravnava res preložena. Sicer pa je sodišče prve stopnje na sami glavni obravnavi odločilo, da bo glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti tožene stranke. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile kreditne pogodbe med tožečo in toženo stranko veljavno sklenjene. Celo če bi res držala trditev tožene stranke, da oseba, ki je pogodbe podpisala za toženo stranko, ni imela veljavnega pooblastila, pri čemer je treba pripomniti, da za sklepanje pogodb ni zmeraj potrebno, da je pooblaščenec vpisan v sodni register je tudi po mnenju pritožbenega sodišča treba šteti, da je tožena stranka sklenjene pogodbe s svojim ravnanjem vsaj odobrila (1. odstavek 88. člena ZOR). Vse odobrene kredite je črpala, za dva zneska pa izdala tudi akceptna naloga. Tako ugovor tožene stranke, da sklenjene kreditne pogodbe niso veljavne, ne more biti upošteven. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

Kar pa se tiče sklepa o zavrnitvi ugovora tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ta sklep res izdan preuranjeno, preuranjeno pa je bila izdana tudi sama začasna odredba. Začasno odredbo je sodišče izdalo na podlagi 265. člena ZIP in sicer s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, vpisanih v zemljiški knjigi Temeljnega sodišča v ..., enote v ...vl.št. 1757, 2859, 2124, 1756 in 484 k.o. ..., ki so družbena lastnina v uporabi tožene stranke. Pri tem je razlog za izdajo take začasne odredbe po mnenju sodišča prve stopnje dejstvo, da ima toženec blokiran žiro račun, neporavnane obveznosti pa presegajo stanje sredstev na računu. Dejansko je potrebno za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve verjetno izkazati nevarnost, da bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo, s tem da bo svoje premoženje oziroma svoja sredstva odtujil, jih skril ali kako drugače z njimi razpolagal. V tej smeri pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobene pomembne okoliščine, na kar pravilno opozarja tudi tožena stranka v svoji pritožbi. Že zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi tožene stranke ugoditi, nakar je izpodbijani sklep o zavrnitvi ugovora razveljavilo, ugovoru ugodilo in nato razveljavilo tudi sklep o začasni odredbi ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje naj ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnin, pri čemer naj ponovno razišče okoliščine, ki bi kazale na subjektivno nevarnost v skladu s 1. odstavkom 265. člena ZIP. Ob tem pa naj sodišče prve stopnje po potrebi upošteva tudi določila 2. odstavka 265. člena ZIP, po katerem upnik ni dolžan dokazati te nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.