VSK sodba Cp 314/93

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i pobijana sodba sodišča prve stopnje.

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna izprazniti dvosobno stanovanje v ..., ker ga je zasedla na podlagi nezakonite odločbe, ki jo je 26.8.1991 izdala Komanda garnizona ...

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba razveljavi.

V pritožbi navaja, da je sodišče napačno razlagalo 9. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, poleg tega pa tudi ingnorira dogovor, ki je bil sklenjen 18.10.1991 med delegacijo RS in Zvezno armado. Sicer pa 2. odstavek 8. člena Ustavnega zakona določa, da se posamični akti, ki so jih izdali organi SFRJ pa še niso bili izvršeni, izvršijo ob načelu dejanske vzajemnosti, če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Za vse akte, ki so bili izdani v času moratorija, velja citirana določba 2. odstavka 8. člena Ustavnega zakona. Sicer pa je šlo za zamenjavo stanovanja v tej zadevi, ki je bila tudi že izvršena.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje med postopkom ugotovilo vse odločilne okoliščine, ki so bile potrebne za rešitev spora in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Toženkina pritožba dejansko ne prinaša ničesar takega, kar bi kazalo na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tako gre le za vprašanje pravne presoje spora. Ta presoja pa mora upoštevati bistveno ugotovitev iz pravde, ki je ta, da se je toženka vselila v sporno stanovanje na podlagi odločbe Komande garnizona ... z dne 26.8.1991. Tedaj pa Komanda garnizona z vojaškimi stanovanji v Republiki Sloveniji ni mogla več razpolagati, ker je ta pravica prešla na Republiko Slovenijo na podlagi določb temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25.6.1991. Na navedeno stanje tudi ni v ničemer vplival trimesečni moratorij, s katerim je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ni pa se z moratorijem poseglo na področje upravljanja z nepremičninami in se tako z njim ni vzpostavilo stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Odločba Komande garnizona z dne 26.8.1991, na podlagi katere se je toženka vselila v sporno stanovanje, torej ne predstavlja pravno veljavnega naslova za toženkino uporabo spornega stanovanja in ker ga tako zaseda brez podlage, je izpraznitveni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ta je utemeljen tako na podlagi 50. člena bivšega ZSR kot 2. odstavka 58. člena Stanovanjskega zakona. Sporna stanovanjska odločba (pogodba) je bila izdana in vselitev na njeni podlagi opravljena že potem, ko je bivša federacija sklenila, da bo do oktobra 1991 zapustila Republiko Slovenijo, kar pomeni, da sta z opisanimi ravnanjem tako JLA kot tožena stranka zavestno ravnali v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Ob tem pa in zaradi pritožbenih izvajanj pa dodaja pritožbeno sodišče, da po njegovem mnenju toženka ni mogla izgubiti pravic, ki jih je imela na prejšnjem stanovanju, saj je tudi po preselitvi v sporno stanovanje izvrševala stanovanjsko pravico na stanovanjskem fondu istega organa. Vendar pa v tej smeri sodišči prve in druge stopnje nista mogli ničesar odločiti, ker s strani tožene stranke ni bilo ustreznega zatevka.

Pritožbeno sodišče po povedanem torej zaključuje, da v pritožbi tožene stranke nista podana uveljavljena pritožbena razloga, medtem ko samo ni ugotovil o kakšnih uradoma upoštevnih kršitev. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).