VSC sodba Cp 817/98

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in zvišalo preživnino,ki jo je doslej za svojo hčerko plačeval toženec v nazadnje valoriziranem znesku 16.392,00 SIT na mesečni znesek 35.000,00 SIT. Višji zahtevek, znesek 15.000,00 SIT, je zavrnilo.

Odločilo je še, da trpi vsaka stranka svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo se je toženec pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ali pa spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da gre v tej pravdi za kolizijo interesov na strani mladoletne tožnice in njene matere ter zakonite zastopnice. Mati ima namreč interes prikazati otrokove potrebe v čim višjem znesku, hkrati pa svoje dohodke v čim manjšem znesku in s tem otroka opehariti za pravico, da jo primerno preživlja tudi mati. Zato v tem sporu hčerke ne more zastopati. - Sodišče je kršilo tudi načelo neposrednosti, saj o odločilnih dejstvih toženca ni zaslišalo in je svojo odločitev oprlo na poročilo Centra za socialno delo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je nejasna ugotovitev sodišča o potrebah otroka. Na eni strani sodišče ugotavlja, da so potrebe otrok starosti in mladoletne tožnice okrog 35.000,00 SIT mesečno, tožničine pa 55.000,00 SIT mesečno, pri čemer starosti otroka ni ugotavljalo.

Dohodki matere so zmotno ugotovljeni. Mati živi zagotovo v zelo ugodnih gmotnih razmerah, na kar sklepa toženec že iz tega, kako razkošno je bila na glavni obravnavi urejena z obleko in nakitom.

Sploh pa meni, da ni sodišče ugotovilo spremenjenih razmer, kar je pogoj za spremembo dogovorjenega prispevka k preživnini.

Na pritožbo je tožnica odgovorila. Zanikala je toženčeve pritožbene navedbe o svojih in tožnikovih pridobitnih in gmotnih razmerah ter obrazloženo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da toženec živi v razmerah, ki mu omogočajo nadpovprečni standard in da ima tudi mati mladoletne tožnice tolikšne dohodke, da lahko dostojno tudi po materialni plati skrbi za svojo hčerko. Med strankama tudi ni spora, da je doslej toženec nudil mladoletnemu otroku zlasti kar zadeva obleko in igrače več, kot starši s povprečnimi osebnimi dohodki.

Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo spremenjenih razmer kot pogoj za spremembo poravnave oz. povišanje preživnine, ni utemeljena. Spremenjene razmere pri obeh starših je sodišče obširno obrazložila in ugotovilo, da so se potrebe mladoletne tožnice povišale, spremenile pa tudi pridobitne možnosti obeh staršev.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločalo o sporu pravdnih strank, to je čl. 103 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje ter jih vzgajati. Skladno z načinom življenja, v katerem živimo Slovenci, otroci delijo gmotno usodo svojih staršev. Če starši zmorejo, nudijo otrokom več kot le najnujnejše. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo,da otroci tožničine starosti - iz spisa je razvidno, da je hodila v preteklem šolskem letu v malo šolo in je torej stara okoli 7 let - potrebujejo povprečno okoli 35.000,00 SIT za kritje materialnih stroškov preživljanja. Ker pa starši mladoletne tožnice zmorejo več in ji je zlasti oče nudil doslej več kot običajno zmorejo starši, so potrebe mladoletne tožnice pravilno ocenjene na 55.000,00 SIT. Ni razlogov, da bi mld. tožnica ne živela še vnaprej v ugodnih gmotnih razmerah. Takšno razlogovanje je iz sodbe sodišča prve stopnje razvidno. Toženec tudi ne zanika, da zmore otroku prispevati po 35.000,00 SIT mesečne preživnine. Tožnik očita sodišču, da je razporedilo preživnino med starše nepravično in da bi lahko mati prispevala več kot 15.000,00 SIT mesečno. Pri tem pa ni upošteval,da preživnina ne sestoji samo iz kritja materialnih dobrin, ampak tudi, kot iz citiranega člena 103 izhaja, iz skrbi za življenje, zdravje in vzgojo, kar pa zajema tudi skrb za šolo itd. Vrednost tega dela preživljanja je sicer težko izraziti v denarju, vendar je nedvomno neprecenljiv za vzgojo otroka, saj ga dejansko usmerja v življenje.

Sodišče je to pravilno upoštevalo tako, da je manjši del materialne skrbi za otroka naložilo materi, pri kateri otrok živi in ki ga vzgaja, neguje, skrbi za njegovo zdravje, šolo itd.Zato je odločitev o višini preživnine sodišča prve stopnje skladna s citiranim zakonitim določilom (čl. 129 ZZZDR), določena torej po potrebah upravičenca ter možnostih zavezanca.

Pritožbena trditev, da zakonita zastopnica - otrokova mati otroka ne more v tej pravdi zastopati, ker je v njenem interesu prikazati čim višje stroške otrokovega preživljanja in čim manjše lastne dohodke, ni utemeljena. Oba starša sta dolžna otroka preživljati in prispevati k preživnini skladno s svojimi možnostmi. Spora o tem, da ima toženec možnost, da za otroka prispeva po sodišču določeno preživnino, ni.

Mati mladoletne tožnice pa tudi ni zatrjevala, da za otroka ne more dostojno skrbeti.Zato ni razlogov za kolizijo interesov matere in otroka. Namen te pravde je, da se skladno s citiranim zakonom višina preživnine za otroka porazdeli med oba starša.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.