VSC sodba Cp 918/97

Pritožba tožeče stranke A se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in sicer glede tega, da spada le 1/2 tuje valute v zapuščino po pokojnem B. Sodišče pa je v celoti ugodilo zahtevku toženke po nasprotni tožbi, ki je v zahtevku predlagala ugotovitev, da spada 1/2 tuje valute v zapuščino.

Sodišče je namreč ugotovilo, da sporna denarna sredstva spadajo v skupno premoženje toženke C in pokojnega B, saj so bila ta sredstva pridobljena v času trajanja njune zakonske zveze.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi zatrjuje, da devizna sredstva izhajajo izključno iz prodaje parcele, ki je bila izključna zapustnikova last. Ni jasno, zakaj se sodišče toliko ukvarja s pridobivanjem skupnega premoženja v zakonski zvezi, ko pa je tožnica ves čas trdila, da so devize izhajale iz prodaje parcele zapustnika. Preveritev prometa na deviznem računu bi pokazala, da so nekdaj oblikovana sredstva že zdavnaj porabljena. Sodišče ne bi smelo oceniti, da je zapustnik veliko potoval, saj te trditve toženke nimajo resne podlage. Takšna dokazna ocena pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je zmotno štelo posebno premoženje za skupno premoženje. Toženka je res preživljala hude trenutke, ko je bila odvisna od zapustnika, če ji je hotel dati kaj denarja, takšno grobo stanje pa ne more vplivati na zmotno oceno glede posebnega in skupnega premoženja. Sodišče ni upoštevalo, da je imel zapustnik tudi pokojnino. Sodišče bi moralo pridobiti podatke o prometu na računu zapustnika. Sodišče bi moralo glede stroškov uporabiti načelo uspeha. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica ni uspela dokazati, da so sredstva v višini 1.500 DEM, 1.000 CHF in 2.000 ITL posebno premoženje pokojnega B. Toženka pa je dokazala, da so sredstva bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze in da gre za enaka deleža (čl. 51/II in 59 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

Sodišče je ugotovilo, da je zapustnik prejel za prodano parcelo 6.500 DEM. Toda sodišče je upoštevalo, da ta znesek ni bil edini devizni prihodek, saj so priče potrdile, da je zapustnik sprejemal tudi druga plačila v tuji valuti. V spisu se nahaja izpisek iz deviznega računa, ki izkazuje sorazmerno visok promet v tuji valuti in sicer okoli 100.000 DEM. Prvostopno sodišče je te podatke upoštevalo in ocenilo, da je zapustnik veliko trošil, kar dokazuje tudi sedanji tožbeni zahtevek, saj je ob smrti razpolagal z manj kot 5.000 DEM. Številna zapustnikova potovanja in nakupe so potrdile priče. Njihove izpovedbe se skladajo z dejstvom, da je zapustnik večino tuje valute do smrti porabil. Ob smrti je ostalo manj tuje valute, kot je znašala kupnina za prodano parcelo. Zato je pravilen prvostopni zaključek, da sedaj sporna tuja valuta ne izhaja od prodane parcele, ampak je bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze. To so potrdile priče, saj je po njihovi izpovedbi žena zapustnika v času obrtne dejavnosti in tudi po upokojitvi zapustnika, skrbela za gospodinjstvo in za družino z otroci, dokler so bili majhni. Priče so tudi potrdile, da je zapustnikova žena poleg vodenja gospodinjstva delala tudi v obrtni dejavnosti in sicer poleg zapustnika, ko pa je bil zapustnik v zaporu pa je celo sama vodila obrt in tudi fizično delala (z vozičkom vozila material). Sodišče je tudi ugotovilo, da je zakonska zveza trajala 40 let in da je bila toženka na začetku celo redno zaposlena in je po rojstvu prvega otroka ostala doma.

Zapustnik je bil tako v času obrtne dejavnosti, kot tudi v času upokojitve, razbremenjen skrbi za družino, saj se je lahko ukvarjal samo z obrtjo in kasneje živel mirno upokojensko življenje, toženka pa je delala v obrti in skrbela za družino. Ustvarjanje dohodka na strani zapustnika je bilo tako pogojeno z direktnim in z indirektnim prispevkom njegove žene. Sodišče je zato pravilno ocenilo, da sta deleža toženke in zapustnika na spornih sredstvih enaka. Ta pravilna ocena velja tudi za čas prejemanja pokojnine, saj je tudi v tem času toženka skrbela za celotno gospodinjstvo.

Sodišče je glede pravdnih stroškov (vsaka stranka svoje) odločilo celo v korist tožnice, ki je uspela le z 1/2 zahtevka; na drugi strani pa je toženka uspela s celotnim zahtevkom. Če bi prišlo do odmere in pobotanja stroškov, bi tožnica prejela povrnjenih le 1/2 stroškov, toženka pa vse stroške.

Glede na neuspeh pritožbe pritožnica sama trpi svoje pritožbene stroške.