VSC sklep Cp 1317/2003

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje. Obe stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče določilo vrstni red poplačila terjatev, in sicer na prvem mestu se poplačajo izvršilni stroški upnika, na drugem mestu se poplača davek na promet nepremičnin v znesku 65.718,00 SIT in nato se nadalje izplača upnik do višine razpoložljive kupnine. Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik. V pritožbi navaja, da R. S. ni pravočasno prijavila terjatve, to je do razdelitvenega naroka. Tudi če bi bila prijava pravočasna, pa ima prednost le davek na promet nepremičnin, ne pa tudi obresti. Predlaga spremembo v tem smislu, da se tudi z zneskom 65.718,00 SIT poplača upnik. V odgovoru na pritožbo je predlagana njena zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Sodišče je pravilno uporabilo II. odst. 197. čl. noveliranega Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki je že veljal v času odločanja na prvi stopnji. Po cit. določbi je za davek na dodano vrednost in za davek na promet nepremičnin predpisana izrecna izjema, saj nobenega od obeh davščin ni treba priglasiti do razdelitvenega naroka, saj ta rok priglasitve poslej velja za druge terjatve. Davek je bil odmerjen z davčno odločbo skupaj z obrestmi, kar pomeni, da je terjatev ugotovljena v davčni odločbi, na katero je sodišče vezano. V davčni odločbi je tudi določba, da pritožba ne zadrži izvršitve. V Zakonu o izvršbi in zavarovanju pa ni opore za trditev, da se pod terjatvijo razume le glavnica, ne pa tudi obresti, saj bi takšna izjema bila določena v zakonu. V zakonu je uporabljen le enoten termin terjatev, kar pomeni, da je treba upoštevati tako glavno kot stransko terjatev, obe pa sta bili ugotovljeni v davčni odločbi. Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške; odgovor na pritožbo pa ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potreben strošek postopka.