VSK sodba I Cp 961/2002

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (tč. 1. izreka sodbe) p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ima kot izvenzakonska partnerka dedno pravico po zapustniku I.M., pok. F., po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v P. pod opr.št. D 103/2000 ter zahtevek, da je tožnica solastnica do 1/4 na stanovanjski hiši G. 28, s funkcionalnim zemljiščem, kar se nahaja na parcelah št. 901/1, 901/2 in 901/3 k.o. B. in solastnica do 1/4 na osebnem avtu znamke Niva ter nekaterega orodja, zaradi česar to ne spada v zapuščinsko premoženje zapustnika I.M. Glede na tožničin neuspeh v pravdi ji je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 586.844,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obresti od 19.04.2002 dalje do plačila. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da sta imela tožnica in I.M. v obdobju pred smrtjo slednjega določeno razmerje, vendar pa tožnici ni uspelo s potrebno zanesljivostjo dokazati, da je to njeno skupnost s pokojnim bilo mogoče šteti kot izvenzakonsko skupnost v smislu 12.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Zoper odločitev se pritožuje tožnica po pooblaščencu. V obširni pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožuje se le zoper prvi del zahtevka, to je glede dedne pravice po pokojnem I.M. kot posledice izvenzakonske skupnosti, ne pa tudi zoper odločitev pod točko 2 izreka sodbe, ki se nanaša na uveljavljanje lastninske pravice na premičnem in nepremičnem premoženju. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka zatrjuje v zvezi z izpovedbami strank in posameznih prič v postopku. Teh izpovedb po mnenju pritožbe prvostopenjsko sodišče ni korektno povzelo v obrazložitvi sodbe, kot tudi ne vsebine posameznih listin, ki so bile pomembne za odločitev v zadevi. Tudi ni zaslišalo priče S.Č., ki je izvajal obsežna dela na sporni stanovanjski hiši prav v obdobju, ko je šlo za najbolj intenzivno trajanje izvenzakonske skupnosti. Pri vseh teh delih je bila skoraj vedno zraven tudi tožnica. Sodišče se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, katera dela in na kakšen način so se izvajala v obdobju po letu 1991, ko je tožnica vzpostavila izvenzakonsko skupnost z zapustnikom, čeprav je tožnica v zvezi s tem navajala veliko podrobnosti. V nadaljevanju pritožbe obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje prvostopenjskega sodišča. Meni, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča zmotne in nepopolne. Pomanjkljiva je bila že ocena sodišča v zvezi z izpovedjo tožnice in izpovedjo tretje toženke V.M., ki je bila sicer res gonilna sila, vendar ne v času I. življenja, ampak v času te pravde oziroma po smrti zapustnika. Tožnica je pošteno povedala, da so bili zapustnik in njegovi sorodniki zelo povezani, vendar pa je sodišče prezrlo, da je to veljalo za obdobje, ko je zapustnik stalno hodil še k sestri B. domov v B., ne pa za kasnejše obdobje, ko sta s tožnico vzpostavila izvenzakonsko skupnost. V kolikor bi sodišče natančno analiziralo vse izpovedi strank in vsaj nepreizadetih prič, bi lahko prišlo do ugotovitve, da zapustnikov brat I. ni bil v vsem obdobju niti enkrat pri njemu v hiši, da je bil njegov brat J. pri njemu le nekajkrat v času izdelave vodovoda v vasi, da je bil njegov brat S. tudi bolj redek gost v vsem času izvenzakonske skupnosti in da je bila sestra V. le nekajkrat letno pri njem na obisku. V zvezi s tem sta lahko najbolj neprizadeto in natančno izpovedala najbližji sosed D. V. in zapustnikov vajenec B.M., vendar njunih izpovedi sodišče sploh ni analiziralo. Sodišče je dalo določeno težo izpovedi tretje toženke V. M., čeprav bi vsak s potrebnimi izkušnjami lahko ugotovil, da je bila izrazito pristranska in da njena izpoved vsebuje celo vrsto neresnic. To se nanaša na oceno I. osebnosti in na trditev, da jo je prosil, naj mu dobi prijateljico. Nelogična je ocena tožencev, da je bila tožnica le bežna prijateljica zapustnika, saj je na drugi strani bilo ugotovljeno, da sta skupaj preživljala skupni čas in dopust, si urejala gospodinjstvo, pomagala mu je pri poslovni dejavnosti, imela sta intimno razmerje, kar vse je bilo v postopku zanesljivo ugotovljeno. Sodišče ni ocenjevalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. V zvezi s tožničinim poskusom zanositve in okoliščinam glede tega bi sodišče moralo že na podlagi izvedenih dokazov sklepati, da je pokojnik pričakoval, da obstaja možnost zanositve in je to možnost sprejemal, tožnica pa se je pri zdravniku tudi o možnosti zanositve zanimala. Povsem nerazumjive so zato ugotovitve, da tožnica ni izkazala, da bi s pokojnim I. načrtovala družino glede na dalj časa trajajoče intimne (nezaščitene) odnose. Res sicer ni mogoče začetnega odnosa v letu 1991 še izenačiti z izvenzakonsko skupnostjo, gotovo pa to velja za obdobje od leta 1992 dalje. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj je imela edino tožnica ključ od hiše, zakaj je imela glavno vlogo po smrti zapustnika, da je poskrbela za psa in uredila razmerje z zapustnikovimi poslovnimi partnerji. Preveliko težo je dalo prijavi stalnega prebivališča, s čimer pa je pokazalo pomanjkanje občutka in neživljenjsko ocenilo dokaze. Okoliščina, da je bila tožnica med tednom v Ljubjani je posledica lepe službe, v bližini katere je imela stanovanje že od leta 1975 dalje, da s tem stanovanjem ni imela velikih stroškov, v službi pa dobre odnose, saj so ji v popoldanskem času na istih strojih dovolili opravljati delo za svoj račun. To so bili glavni razlogi, zaradi katerih se ni za stalno preselila domov in si doma poiskala druge službe. Sodišče tudi ni ocenilo oziroma je ocenilo pamanjkljivo izpovedbe najbolj objektivnih in neprizadetih prič kot so M.K., D.V. in bratov M.. Na drugi strani pa je dokaj nepomembne indice zelo na široko obravnavalo. Pomembne okoliščine, ki so dogajanje v zvezi z ginekološkimi pregledi, intimni odnosi, čas trajanja skupnosti, pomoč pri zapustnikovi poslovni dejavnosti, skupno preživljanje vikendov in dopustov, tožničino bivanje v hiši in posest na hiši, vodenje gospodinjstva, pomoč pri dokončevanju stanovanjske hiše, nabavljanje pohištva in opreme, pomoč pri delu na vrtu in urejanja okolice, pomoč zapustnikovim sorodnikom, vloga tožnice po smrti so okoliščine, ki jih je sodišče obravnavalo pomanjkljivo. Zgrešena je tudi ocena sodišča, da ni šlo za ekonomsko skupnost in za skupne finance, saj se zelo pogosto dogaja, da niti zakonca nimata pooblastila na tekočem računu drug drugega. Tožnica je prepričana, da v primeru, če bi zanosila in rodila skupnega otroka, potrebe po tem pravdanju ne bi bilo in se tako pokaže ironično dejstvo, da je odločitev sodišča kazen za to, da tožnica ni zanosila. Sodišče ni ločilo bistvenega od nebistvenega, tako se ukvarja z vprašanjem, ali sta hodila skupaj na lov, čeprav gre le za obliko rekreacije. Poudarja še, da je po smrti I.M. matičarka zahtevala, da se mora na smrtovnico podpisati tudi tožnica, predvsem pa je sodišče nekritično ocenjevalo tožničine odnose z I. sorodniki. Toženci so namreč v času trajanja izvenzakonske skupnosti zelo redko obiskovali zapustnika in nikoli niso imeli skupnih piknikov, izletov in podobno ali kakšnih skupnih interesov. Pritožba polemizira v celoti z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in zaključuje, da je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo kot posledico napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo pravdni postopek s tem, ko ni opravilo celovite dokazne ocene, je povsem neutemeljen, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je ocenjevalo vse izvedene dokaze in sicer tako vsakega posebej kot v njihovi medsebojni povezavi (8.čl. ZPP). Tudi ne drži, da ni korektno povzelo izpovedi zaslišanih prič in vsebine listinskih dokazov. Dokazna ocena je analitična in korektna, le da so dokazni zaključki sodišča drugačni, kot jih je napravila tožnica v pritožbi. Izhodišče odločanja je bila presoja, ali je v razmerju med tožnico in pokojnim I. M. šlo za razmerje v smislu 12.čl. ZZZDR po katerem ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je tudi v obravnavanem primeru šlo za takšno razmerje, ki je glede na svojo vsebino in intenzivnost lahko enačeno z zakonsko zvezo. Pri tem je za presojo takšnega razmerja štelo kot odločilno, da se mora življenjska skupnost, da bi bila izenačena z zakonsko zvezo, kazati tako v skupnem prebivanju, skupnem gospodinjstvu, ekonomski skupnosti oziroma odvisnosti, kot v vsebini njunega notranjega, čustvenega razmerja, saj mora tudi izvenzakonska skupnost temeljiti na svobodni odločitvi živeti skupaj, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in mesebojni pomoči. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila tožnica najprej stalno prijavljena v Ljubljani, leta 1992 ali 1993, torej po tistem, ko naj bi po lastnih trditvah že živela s pokojnim M., pa se je stalno prijavila pri svojih starših na naslovu G. 9. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da za obstoj izvenzakonske skupnosti ni odločilno golo dejstvo, ali in kdaj kdo prijavi stalno prebivališče pri drugi osebi, nedvomno pa je pomembno dejansko skupno življenje in prav v zvezi s tem je sodišče ugotovilo, da ga med tožnico in pokojnim I.M. v pretežnem delu ni bilo. Pri tem pa je tudi izrecno poudarilo, da ta okoliščina sama po sebi ni odločilna, saj ni nujno, da partnerja živita ves čas skupaj, in je zato pravilno to ločeno življenje obravnavalo v povezavi z ostalimi okoliščinami skupnosti. Pri tem je kot pomembno okoliščino štelo, da je tožnica med tednom stanovala v Ljubljani, ki je le slabo uro oddaljena od vasi G. in da bi dodatni zaslužek, na katerega se je sklicevala, da ga je zaslužila v popoldanskem času, lahko kot izučena šivilja pridobivala tudi s šivanjem za stranke izven Ljubljane. Njeno vztrajanje v službi v Ljubljani pa je bilo še toliko bolj pomembna okoliščina pri ugotavljanju intenzivnosti razmerja, ker je pokojni I.M. potreboval pri opravljanju svoje dejavnosti pomoč, ki mu jo je tožnica občasno nudila. V zvezi s skupnim gospodinjstvom je sodišče ugotovilo, da je tožnica vsaj v zadnjem obdobju pred smrtjo pripravljala hrano za pokojnega I.M., ugotovilo pa je še, da sta skupaj delala na vrtu, skupaj preživljala dopuste in prosti čas, da je pokojnemu pomagala pri nabavljanju materiala za njegovo obrt, da je imela odločilno vlogo pri zapustnikovem pogrebu in pri urejanju vsega potrebnega po njegovi smrti. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič pa je ugotovilo, da je okolica njuno zvezo dojemala različno, saj so nekatere priče (tožničini sorodniki ter D.V.) izpovedovale, da sta bila kot mož in žena, druge pa so menile, da sta bila le "fant in punca" ali prijatelja. Tudi glede tožničinega prispevka pri delih na hiši so priče izpovedovale različno, večina del pa je bila dokončanih na začetku njune zveze, ko po ugotovitvah sodišča prav gotovo še ni imela značaja izvenzakonske skupnosti in ko se je pokojni še hranil pri sestri. Številne okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja in ki so bile zgoraj navedene, je prvostopenjsko sodišče štelo kot zanesljivo ugotovljene, zato v tem delu pritožba po nepotrebnem polemizira z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Dokazni zaključek, da tožnica ni dokazala, da je s pokojnim I.M. načrtovala družino, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen z vidika, da tožnica ni dokazala aktivne vloge zapustnika pri prizadevanju, da bi ugotovila, zakaj ne zanosi. To pa je odločilno, saj nezaščiteni odnosi sami po sebi še ne kažejo na zavestno načrtovanje družine, ki je lahko pomemben element izvenzakonske skupnosti, temveč lahko pomenijo tudi le tiho privolitev zapustnika v možnost tožničine zanositve. Vendar tudi ta okoliščina sama po sebi, brez povezave z drugimi ugotovljenimi okoliščinami, ne pomeni, da je izvenzakonska skupnost tudi dejansko obstajala. V kolikor bi tožnica zanosila in rodila skupnega otroka je namreč povsem verjetno, da bi se tudi razmerje tožnice in I.M. bolj definiralo. Dokazno breme v zadevi je bilo na tožnici in ker prvostopenjsko sodišče ni moglo na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotoviti, da je v razmerju med tožnico in I.M. šlo v vsakem smislu za takšno skupnost, ki je po svoji vsebini izenačena z zakonsko zvezo, je o tem dejstvu sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Zato je štelo, da tožnica ni dokazala, da je z zapustnikom živela v izvenzakonski skupnosti. To dokazno presojo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno predvsem zaradi nedokazane ekonomske skupnosti. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je tudi med zakonci pogosto, da nista pooblaščena na hranilnih knjižicah ali računih drug drugemu, vendar ekonomska skupnost pomeni skupno gospodarjenje s prejemki obeh partnerjev v tem smislu, da gre za skupno odločanje o investicijah, o porabi denarja, o prihrankih in podobno. Prav tega pa tožnica ni dokazala. Tako tožnica ni vedela ničesar o finančni plati I. poslov, na drugi strani pa je svoje finančne načrte in premoženjsko stanje pokojni predstavil svoji sestri V.M. v letu 1998. Zato je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno štelo kot neodločilno okoliščino, da je tožnica med vikendi, ko je prihajala v G., kupovala hrano in kuhala za zapustnika, saj ta okoliščina po pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča še ne more pomeniti, da je šlo za skupne finance. Nedokazanost ekonomske skupnosti v povezavi z že omenjenimi ugotovitvami o tožničinem delu in življenju preko tedna v Ljubljani kaže na pravilnost dokazne presoje prvostopenjskega sodišča, da tožnici ni uspelo s potrebno zanesljivostjo dokazati obstoja izvenzakonske skupnosti s pokojnim I.M. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2.odst. 350.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).